1. julij

Nihče ne bi bil rad »kratek roman, na hitro prebran«.

A vendar se prav lahko zgodi, da to ostanem. Plitvih, praznih ljudi je na svetu preveč. Ne bi bilo nič novega, če bi bil jaz eden med njimi.

Človeštvo pa potrebuje globokih duš, kremenitih osebnosti. Zato na globoko! Ne sme me plašiti moja revščina. Kaj je napravil iz nerabnih ribičev Sveti Duh! Je danes milost manj na delu?

Seveda, brez mene tudi milost ne more nič. Potrebno je tudi moje delo in to temeljito delo. Spoznanje napák, odločen sklep, nenehna odpoved, obdelovanje značaja, kakršen je, v skladno krščansko osebnost.

Vse to je samovzgoja. Že pri mladostniku, ko ga še vzgajajo drugi, ni uspeha, če se ne začne vzgajati tudi sam. Toda vzgoja se ne konča pri dvajsetih letih. Rast krščanskega človeka je življenjska naloga.

Ostati moram mlad – to pomeni: vedno mladostno navdušen. Začeti moram vsak dan znova – tako so delali svetniki. Nikdar ne smem obupati nad svojo revščino – saj nad menoj čuje Sveti Duh.

Je vsaka moja jutranja molitev krik: Pridi!?