Sv. Lovrenc

10. avgusta 258 je na ražnju izdihnil vedri, pogumni diakon Lovrenc. V težkem življenju poganskega Rima je bil zveza med verniki, duhovniki in papežem. Sivolasi papež Sikst je imel veselega, pogumnega služabnika nadvse rad. Pa tudi Lovrenc njega. Ko so papeža prijeli, mu je klical: »Kam greš, oče, brez sina« ... Legenda je stkala čudovit razgovor. »Tebe čakajo težje preizkušnje ...« Imel je v rokah cerkveno »gospodarstvo«. Rimski načelnik Hipolit je za to vedel. Ko so ga tri dni po papeževi smrti ujeli, je najprej zahteval od Lovrenca bogastvo. Prosil je tri dni odloga, da ga zbere. Razumljiv je bil srd Hipolita, ko mu je pripeljal množico rimskih siromakov. »To je naše bogastvo!« Žgali so ga na ražnju. Še tu ga ni zapustil pogumni humor: »Ena stran je že pečena. Obrnite me!« Sam veliki Avguštin je zapisal: »Tako slavno je bilo mučeništvo sv. Lovrenca, da je s svojim trpljenjem ožaril ves svet.«

Izprosi nam svoje zvestobe, svojega poguma in – to te posebej prosim – svoje vedrine, sveti Lovrenc! Mi le preveč vzdihujemo, ko bi vendarle morali trpeti nasmejanih obrazov. In brez mržnje in brez zagrenjenosti.