Sv. Klara

Grajska gospodična, lepa, nadarjena, izobražena, bogatega snubca ima ... Kako se ne bi vzdignil ves klan z mogočnim stricem Monaldom na čelu, ko je snubca odklonila. In tista noč 19. marca 1212 bo ostala v zgodovini redovništva dobro zapisana. Pobegnila je, Frančišek ji je v »porciunkuli« ostrigel lase, odložila je razkošno obleko in za vedno oblekla raševino. Nastal je drugi – ženski – red sv. Frančiška. Vsa prigovarjanja, tudi vse nasilje ni opravilo nič. Nasprotno. Za njo sta prišli še dve sestri, teta in nazadnje še mati – vdova. Kaj zmore moč duha! Vse posvetnjaštvo obnemore, kjer spregovori čisti evangelij. Pri Sv. Damijanu se je začelo širiti tudi med ženski svet isto, kar je s svojimi brati oznanjal brat Frančišek. Težko sta izvojevala osnovno pravilo: popolno uboštvo, zasebno in skupinsko. Po teh pravilih še danes lahko razlasti Frančiškove in Klarine otroke, če Cerkev tako hoče, kajti vse je cerkvena last, ne frančiškanska. Če imajo prihodnost bose noge, potem imajo še prihodnost Klarine hčere. Če bodo imele njenega duha.

In če hočem za prihodnost kaj storiti jaz sam, ali ni to eno osnovnih vprašanj? Na koncilu je bilo jasno zastavljeno, a koliko nas odgovarja nanj – z življenjem?