Ubogi starši, če se zaljubijo v svoje otroke!

Posebno ubogi, kadar koga od njih kliče Bog. Koliko pomislekov, prigovarjanj, tarnanja, očitkov in nepotrebnega trpljenja! Nobena mati ne rodi otroka zase. Noben oče ne vzredi otroka zase. Oba vzgajata slehernega otroka za samostojno življenje. In če je vsak otrok božji dar, potem je treba ta dar vrniti, kadar Bog to hoče. Kadar gre za duhovniški ali redovniški klic, takrat je božja volja pred človeško. Če ni mogoče oditi v samostan s privoljenjem očeta in matere, je treba oditi brez njega. Kajti Boga je treba bolj poslušati kot ljudi – pa čeprav je to lastna mati, lastni oče. Žal tudi v vernih slovenskih družinah upada pravi krščanski duh. Celo strah že mnoge razjeda, strah namreč, da bi Bog koga poklical v svojo službo. Pa če ga že, bi radi po svoje: da bi bil v bližini, da bi bil na uglednem mestu, v donosni službi, ne pa da se poslovi morda za vedno in gre v misijone. Tudi te stvari je treba prečistiti. Ni dvoma, da bo vsak mlad človek, ki je po resnem premisleku prišel do odločitve, skušal na čim bolj ljubezniv način prepričati svoje starše, da mu dajo svoj blagoslov. A če tega ne dobi, je včasih treba tudi »pobegniti«. Vsa krščanska zgodovina je polna teh zgodb. In prav ti »božji begunci« so bili potem blagoslov staršem, sorodnikom, pa seveda stotinam duš. Ne pravdajmo se z Bogom, kadar hoče nekaj zase.