Težaško delo – to je včasih celo življenje.

In nazadnje je treba reči: Malopridni hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti. Če bi besede ne bile zapisane v Svetem pismu, bi si jih težko kdo upal zapisati danes, ko hočemo biti vsi »svobodni«, nikomur – niti Bogu ne – hlapci. Vse življenje – tudi svoje krščanstvo – skušamo gledati »antropološko«, koliko nas izpopolnjuje. Nekako v renesanso se vračamo in postavljamo v središče človeka. In vendarle je naše življenje služba Bogu. In vedno bolj odkrivamo, da je pristna ljubezen služiti bratom. To da je šele pravi dokaz ljubezni do Boga. Težko pač različno občutimo. Smo iz različnega »testa«. Izgubljanje časa bi bilo spraševanje in varanje: zakaj? Horoskopi so za igračo. Življenje pa je treba vzeti takšno, kot je, stopati z odločnim korakom, nositi »težo dneva« vdano in z ljubeznijo. Ni važno (ali: ni najbolj važno), kako se počutim jaz. Važno je, da je v mojem življenju in mojem delu in – če je taka božja volja – v mojem trpljenju proslavljen Bog. Če hočemo stopiti pred Boga s snopjem v naročju, se moramo sprijazniti s tem, da smo na zemlji božji garači.