13. julij

Nikdar ne smem biti shojena tržnica. Moje najbolj notranje življenje ni za na razstavo. Pač pa je pomembno, da najdem sebe, svojo prvinskost, tisto svoje jedro, na katerem naj milost gradi krščansko osebnost. Vedno sebi zvest: to pomeni – biti tak, kot sem, pred Bogom in svojo vestjo. Ta svet je samo za naju: za mene in Boga. Vsak ima svojo skrivnost. Ne smem hoditi okoli s srcem na roki, pač pa z roko na srcu. Iti moram svojo pot, graditi svoj notranji svet: lep, neponarejen, pristen. Kaj ljudje mislijo in govore, ni pomembno. Ta najbolj notranja poštenost je nujen pogoj zdrave rasti v skladnega kristjana. Le On je, ki preiskuje »obisti in srca«. Ali ni v tem tisti mir, ki ga »svet ne more dati«, tista uravnovešenost globokih duš, pa tudi tista njihova blagost in dobrosrčnost?