Velikodušnost!

Kako pritlikavo je naše življenje. Zakaj po toliko letih zakramentalnega življenja, molitve in dela ostajamo tam, kjer smo bili! Če odkrivam vzroke, jih najdem veliko. A konec koncev bo verjetno ostal en sam: pomanjkanje velikodušnosti. Le po kosih smo pripravljeni dajati. Ne preveč. Ne prehitro. Vse se nekam odlaša na jutri. In tisti »jutri« nikdar ne pride. Zato ostajam pri tleh, zato moja meditacija ostaja zdihovanje, moja molitev neka medla prošnja, moje delo bolj za oči ljudi kot za proslavo Boga, moje življenje v celoti nekako medlo hrepenenje po nečem globljem, a tistega ni. Velikodušnosti ni. Da so ljudje prav tako »iz mesa in krvi« postali svetniki, so bili predvsem velikodušni. Predali so se Bogu »na milost in nemilost«. Niso gledali na rane, ne na žuljave roke in znojne obraze. Naj so bile milosti, naj je bila molitev, naj je bilo delo, poslanstvo, posebni navdihi – na vse so odgovarjali velikodušno. Zato so dorasli. Moja vsakodnevna molitev bi morala biti: Velikodušno srce mi ustvari, o Bog. Prav kakor je prosil psalmist. A prositi moram spet velikodušno. Naj ne bo v moji prošnji tajne želje, da ne bi bil uslišan. Ko je tako lepo živeti na blazinah komodnega krščanstva!

Gospod, daj mi to milost – velikodušnost!