Če bi izginila dobrota, bi se svet spremenil v puščavo.

Tudi milijoni mi ne koristijo, če nisem osebno bogat. Bogat pa morem biti po dobroti: ne narejeni, po sproščeni, pristni dobroti. Ne gre za besede, zunanje geste, gre za dobroto srca. Če je ta, vse drugo po sebi sledi. Toda tudi v dobroti se moram vzgajati, naravnost »trenirati«. Posebno če sem po naravi k sebi obrnjen. Plemenite misli, posluh za bližnjega, odpravljanje surovosti v besedi in dejanju, potrpljenje, čim več zavestnih dejanj prijaznosti, ljudomilosti in še kaj – vse to me vzgaja v dobrosrčnosti. Srce se mora vedno bolj širiti in prirojeno sebičnost mora zamenjati razdajajoča se dobrota. Kaj ni ves evangelij veselo oznanilo dobrote? Vsak kristjan bi moral biti tak, da bi mu mogli dati priimek »Dobrosrčni«. Filmske zvezde, športni prvaki niso nič v primeri s človekom, ki je poln dobrote, pa naj bo njegovo življenje še tako skrito. Ne po učenosti in spretnosti, velik je človek po dobroti.

Na kolenih moram prositi vsak dan zanjo: za dobroto srca.