Sv. Bernard

Kladivar svojega časa. Zato imenujejo dvanajsto stoletje kar »Bernardovo stoletje«. Clunyjska reforma benediktincev je šla v zaton. Posvetnost je že prestopila samostanske zidove. Dve stoletji so clunyjski opati s svojimi 5.000 samostani po vsej Evropi opravili ogromno delo. A kot vedno v zgodovini, je s prehitrim širjenjem gibanje zvodenelo. Opat Robert pa je hotel obnoviti staro strogost benediktincev in začel z reformo. Ni šlo. Nekega dne pa prikoraka v njegov samostan plavolas mlad mož modrih oči, nežne rasti, a silnega duha. Z njim pride trideset sorodnikov in prijateljev. S tem dnem se prične Bernardovo stoletje. Vsi so vzdržali, do zadnjega, in to v nepopisni strogosti, ki jo je pravzaprav začel šele Bernard, ko se je kot opat preselil z malo skupino v Clairvaux: Bernard s križem, drugi s skromno prtljago. In so se naselili v »dolini svetlobe«. Cistercijani, tako so se odslej imenovali reformirani benediktinci, so prišli tudi na Slovensko. Res je neverjetno, kaj zmore en sam človek: prekrižaril je neštetokrat vso Evropo, opominjal, skoraj zmerjal, učil papeže, kardinale, miril in spravljal, klical na križarsko vojsko, po porazu iskreno priznal: oznanjali smo mir, zdaj imamo nemir. Pri vsem tem pa je ljubil samoto, pokoro, tiho molitev. Bil je mistik in oblikovalec časa – »vihar božji, ki je privršal nad srednji vek«. In njegova modrost: »Kaj mi pomeni filozofija! Moji učitelji so apostoli. Oni me niso učili, kako naj berem Platona ali razpletam Aristotelovo premetenost. Pač pa so me naučili živeti. Misliš, da je to malo, če človek zna živeti?« Pri tem poseganju v viharno življenje je bil sam nemiren, a se je umirjal v Bogu: »Iz molka prihaja vsa moč. Počivati v božji brezdanjosti pomeni zdravilo za zmede sveta. Božji mir pomiri vse.« Tako se je v Bogu pomiril ta viharnik, mož molitve in dela, pa silne pokore, kakršne danes ne poznamo – in ne zmoremo več. Sv. Bernard, prosi za današnjo Cerkev, da bi našla mir!