Čakamo na zedinjenje.

Pa je v naših rokah ta problem. Ne le v papeževih. Niso odgovorni le škofje, teologi, odgovoren sem tudi jaz.

Se morem imenovati kristjan, če čakam na čudež?

Se morem imenovati kristjan, če križem rok sumljivo gledam, kdaj bo kak delavec za zedinjenje napravil napako?

Se morem imenovati kristjan, če se komaj zanimam, kako s trudom ustvarjajo zedinjenje stari in mladi, dá, tudi mladi, sam pa ne mignem s prstom?

Ni treba, da posegam v razprave teologov, veliko lahko storim, če dosledno hodim pot evangelija in prepričano molim.

Eno mi mora biti jasno. Dokler kristjani ne bomo eno, tako dolgo ne moremo sveta prepričati, da je Kristus pot, resnica in življenje.

Naj bo moj današnji dan ves s tistimi, ki trpé in molijo za eno Kristusovo Cerkev.