Če bi bilo mogoče v nedeljo v trenutku videti vso krščansko stvarnost pri sveti maši, bi se morda zgrozili.

Koliko jih je prišlo, da izpolnijo dolžnost: posadé svoje telo v klop in čakajo na konec. Koliko jih še vedno moli – kot da je koncil za naslednje stoletje! – svoje zasebne molitve in ne ve, kaj se dogaja. Koliko ... Tako ostaja za mnoge prazno, kar nam je največjega dal Bog in nam nudi Cerkev. Zato je razumljivo, da je tudi življenje tedna prazno, kot da nismo bili pri maši. Izgovor: ni važna maša, važna je ljubezen. Svete – bolje: nesvete – prevare. Če ne bomo črpali moč življenja in ljubezni pri evharističnem vrelcu, bo tudi toliko opevana »ljubezen« izginila med nami.

Zdraviti je treba srce. In to je evharistično življenje. Odpadi se začno tukaj, tako odpadi duhovnikov, redovnikov kakor odpadi vernikov. Komur je nedeljska maša le navada ali dolžnost ali samo obredje, je v nevarnosti, da izgubi vse.