Ena bolečin, ki jo je občutil koncil. In pred koncilom Janez XXIII.: razkosani kristjani, v nedeljo kristjani, v delavnik nič drugačni od poganov.

»Janez Dobri« je želel predvsem to, da bi se poglobilo naše krščansko življenje. Da bi bili kristjani scela, vsak dan, v vseh okoliščinah.

Preveč smo se navadili na dolžnost: nedeljska maša, velikonočno obhajilo, postni dnevi, ... pa tja do karitativnih darov ali ubogim ali Cerkvi.

Ni tiste prakrščanske spontanosti, ki je po sebi razumljiva. Je maša iz notranje nuje, ne iz dolžnosti. Pa je tudi vsak delavnik iz krščanske zavesti, saj »predpisanih dolžnosti« za delavnik skoraj ni.

O tem je zelo lahko pridigati. Celo pretiravati. Težko pa je v življenju uresničiti ta program: kristjan scela.

Prvi kristjani so to dobro razumeli. Dokler so nenehno stali pred »znamenjem« mučeniške smrti, je bilo vse prostodušno, po sebi razumljivo.

Konstantinova svoboda pa je prinesla ukaze, zakone in tudi usužnjenje Cerkve državi. Morda noben koncil prav od prvega apostolskega zbora v Jeruzalemu, ki se je otresel judovstva, ni tako razširil krščanskega duha ko prav poslednji.

Treba mu je slediti.

Kaj storim v ta namen?