Sv. Jakob, apostol

Zebedejeva sinova sta bila živahna fanta. »Sinova groma« jima je šaljivo rekel Kristus. Vsekakor sta pokazala svojo ognjevitost pri Samariji, kjer niso hoteli izkazati gostoljubnosti Kristusu in njegovim. »Ali hočeš, da rečeva, naj pride ogenj z neba in jih pokonča!« Dobila sta lekcijo, ki bi jo zaslužil marsikdo: »Ne vesta, kakšnega duha sta.« In tudi ambiciozna sta bila. Hotela sta sedeti v božjem kraljestvu: eden na desnici, drugi na levici. Torej prva »ministra«. Spet zavrnjena: Kelih bosta že pila – kelih trpljenja namreč. Obljube pa nobene. Tudi materi Salomi, ki je za isto prosila, je Kristus jasno povedal, da njegove čaka na zemlji trpljenje. Kaj jih čaka v nebesih, pa je stvar Očetova. Prikupen apostol. Malo vemo o njem. Pač to, da je bil prvi na vrsti, že leta 44 o veliki noči: Herod »je z mečem umoril Jakoba, Janezovega brata«. Dozorel je v apostola in mučenca. Kljub človeškim slabostim. Nebesa so tudi za vihrave narave. Evropa je polna njemu posvečenih cerkva od Kompostele do gorske slovenske podružnice.

Je ob njem zraslo tudi toliko apostolov?