Če bi zbrali ves tisti denar, ki ga ljudje potrošimo za nepotrebno, odvečno nego telesa, če bi rešili vse tisto, kar potratno mečemo na smetišče, če bi dali v svetovni obtok ves tisti denar, ki na kupih leži, bi rešili smrti na stotine stradajočih, na milijone gobavcev bi dobilo človeka vredno življenje, zapuščenim sirotam bi dali streho, kos kruha ... Vsem pa bi dali ljubezen.

Kaj je umrlo v svetu? ... Še vedno postajajo bogati vedno bolj bogati in revni vedno bolj revni. Milijarde gredo za oboroževanje, drobiž ostane za stradajoče. V vesolje smo organizirali polete, nismo pa našli steze do srca bednega človeka. Koliko utvar. Koliko brezsrčnosti. Več ali manj smo vsi okuženi od tega. Po koncilu, kjer je bila izrečena beseda o evangeljskem uboštvu, redovne družbe, ki imajo zaobljubo evangeljskega uboštva, prečiščujejo in posodabljajo svoja pravila. Pa bo to res prineslo življenje v uboštvu, ne le govorjenje o uboštvu? Kristus je postal v vsem nam enak. Le v grehu ni mogel z nami. Mi pa bi radi pridigali njegov evangelij s prestola bogastva. »Sin človekov nima, kamor bi glavo naslonil ...« A jaz?

Če sem le malo iskren, moram premisliti, kje sem. Ali iz svojega uboštva delim ubogim? Ali pa krčim roke in grabim zase. Svet hoče dokaza življenja, ne besed!