Animisti trepetajo pred svojimi »bogovi«. Bogovi strahu in groze so. Zato so njihovi obrazi trpki, v njih je zarisan strah, ki ga nosijo v srcu.

Obraz krščanskega svetnika pa je blag, poln miru. Kristus noče strahu. Čaka na ljubezen. Zato se nam je dal v evharistiji. Ker je ljubil svoje in jih je ljubil do konca. Tako pripoveduje njegov ljubljenec sv. Janez, ko starček obnavlja žive spomine svoje mladosti, ko je iz fanta v moža rastel ob Kristusu. Vso zgodbo tistega večera na veliki četrtek nobeden evangelistov ni zapisal s tako podrobnostjo, pa tudi ne s tolikšno toplino. Kaj se je dogajalo med tema dvema dušama! Nazadnje ga je »obsedla« samo še ena beseda, ki jo je venomer ponavljal: ljubezen. Proč s strahom, proč s preračunanostjo. Evharistična vzgoja ustvarja krščanske osebnosti, ki so sproščene, svobodne, polne nenarejene, nevsiljene in neprisiljene ljubezni. Ko bi mogel z Janezom ljubiti, kot je ljubil on! Ko bi mogel s Pavlom ponavljati: Meni je življenje Kristus!