Bog ne potrebuje naše duhovitosti.

Navadno je tudi ljudje ne. Tudi smeh preseda, če je okruten, poniževalen ali prazen. Klavrna je vloga, igrati klovna. Norenje, kričavost, spakovanje – to še ni veselost. Največkrat razodeva praznega človeka. S smehom se je težko ponarejati. Sam od sebe razodeva notranjost človeka. Narejen in večen smeh mori. Osrečuje pa smehljaj blage duše. To je tisto sproščeno veselje in mir, ki prihaja iz veselega in mirnega srca, spočitega v Bogu. V sebi skladen človek je vedno vesel, čeprav resnega obraza. Tudi vedno izžareva veselje, čeprav se ne smeji venomer. Z veseljem se mora družiti dobrota in lepota duše. Potem je blagoslov in apostolat. Torej gre predvsem za veselje srca. Recept zanj je čista vest. Že sv. Pavel je vedel povedati: »Sad duha je veselje ...« Teh osrečujočih ljudi je na svetu premalo. Zato toliko strtosti, ki se neštetokrat skriva za krohotom. Velikokrat usoda tudi poklicnih klovnov!

Zlato pravilo: Bodi apostol veselja!