Za vse je preveč dela.

Nasprotno: premalo je delavcev. Upad duhovniških, redovniških, misijonskih poklicev je ustvaril v Cerkvi pravi preplah.

In vendar se neredko dogaja, da smo drug drugemu napoti.

Egoizem je čudno iznajdljiv. Ko bi morali zbrati vse razpoložljive sile, danes posebno laiške moči v intenzivni apostolat, pa se tolikokrat dogaja med nami, da ne prenesemo, če kdo začne s kakšno novo akcijo. In to menda ni tipično slovenska bolezen, ampak občečloveška.

Kdor ni proti nam, je za nas, je potolažil Kristus apostole, ko so se vznemirili zaradi nekih apostolov.

Pozdravljati moram vsak nov poizkus apostolskega dela, pa naj ga prične kdorkoli. Če v njem ni nič božjega, bo itak muha enodnevnica. Če pa je božje delo, bo ostalo ali vsaj veliko dobrega opravilo, predno zamre. Saj tako je bilo v zgodovini z vsemi velikimi gibanji: imela so svoje poslanstvo, in ko je to bilo opravljeno, so zamrla in nastala so nova.

Biti za nekaj, ne proti nečemu. To geslo Janeza XXIII. mi mora biti vodilo pri tem presojanju novih poizkusov.

Če zaradi svoje zaposlenosti in svoje naloge že ne morem pomagati, potem moram vsaj s simpatijo pozdravljati in dajati moralno oporo. Sicer sem v veliki nevarnosti, da podiram božje delo.