Sv. Tomaž, apostol

Dvomljivec? Ne. Hotel je biti na trdnih tleh. Da je bil mož, ki je bil pripravljen na vse, je izpričal, ko je še ostalim apostolom dal poguma. Kristus jim je pripovedoval o bližajočem se trpljenju. »Pojdimo še mi, da z njim umrjemo!« Je pa nam blizu v odkritosrčnem priznanju »teme vere«. »Gospod, ne vemo, kam greš; in kako bi mogli vedeti za pot.« Dovolj mu je bil odgovor: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Dogodek po vstajenju je ovekovečil apostol Janez. Vsi so videli vstalega Kristusa. A Tomaž, ki je bil tedaj odsoten, jim ni verjel. »Ako ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.« Drzne besede. A razodevajo iskrenost. Hotel se je sam prepričati. In ko se je, je padel pred Gospoda: »Moj Gospod in moj Bog!« In mirno je prenesel očitek: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.« Če hočejo tako biblicisti, ni treba Tomaža in njegovega dvoma za utrditev naše vere. A dovoliti nam morajo, da se ob njem zamislimo in pregledamo svojo vernost. Se hočemo tudi mi dotipati, pregledati, predoumeti vse božje skrivnosti? Blagor jim, ki ne vidijo, pa verujejo.

Če kdaj noč zagrne našo vero, preprosto izpovejmo: Moj Bog, verujem, pomagaj moji neveri!