»Pozabljeni Bog.«

Nič kolikokrat. Ne da bi ga črtali iz katekizma. Saj je vpleten v vsak naš križ, v vsak »Slava Očetu«, v vsako mašo, v vse krščanske molitve. A vendarle je zbledela vera v delovanje Svetega Duha.

Nastajali so predpisi, zapovedi, prepovedi v Cerkvi, vse do potankosti je bilo uzakonjeno. Umiral pa je notranji ogenj, ki ga ne daje noben predpis, ampak le Sveti Duh.

Osebno krščansko življenje je bilo bolj izpolnjevanje dolžnosti kakor pa svoboda božjih otrok, ki je možna le v Svetem Duhu.

Kakor je vse to bilo in je in bo potrebno, ker je Cerkev vidna družba, kakor tudi moje zasebno življenje morajo voditi pravila Cerkve, ki so nekaki kažipoti, da ne zaidem, me vendarle more napolnjevati z božjim življenjem le Sveti Duh, ki mi je bil dan že pri krstu.

Kakor je telo mrtvo brez duše, tako je moje krščanstvo mrtvo brez Svetega Duha. Zato moram vsak dan prositi: Pridi, Sveti Duh!