Smrt.

Tudi ta je sestavni del našega življenja. Že kot ljudje moramo gledati na smrt kot na nekaj pozitivnega. Še bolj kot kristjani. Zato po novem koledarju praznujemo go­dove svetnikov na njihov smrtni dan, ki je rojstni dan za nebesa. S smrtjo se šele prične tisto pravo življenje, zaradi katerega smo bili ustvarjeni. Zato z vero prežarjeni ljudje hrepene po tem trenutku. »Želim biti razvezan in živeti s Kristusom,« je klical sv. Pavel in za njim milijoni. Četudi je smrt »kazen za greh«, ne sme biti v meni nič strahu, nič potrtosti. Nekaj velikega, odločujočega se bo zgodilo tisti dan, ko bom prestopil prag večnosti. Ni važno kdaj, pomembno je kako. Kristus nas je posvaril: Bodite pripravljeni! Sestavni del moje večerne molitve mora biti misel na smrt. Bolje povedano: misel na vstop v večnost. Takrat ne bo važno, kaj sem imel, kaj sem bil. Pomembno bo samo eno: ali sem z ljubeznijo vzel vsak svoj dan in ga v ljubezni preži­vel, ali sem napolnil svoj čas z dobrimi deli, sem notranje bogat? In če se o tem sprašujem večer za večerom, potem bom »smrtno uro« tolikokrat preživel, da mi bo že nekaj tako doma­čega kot vsak moj dan, vsaka ura. Nanjo bom pripravljen. In če pristavim: Sveta Marija, prosi za nas ... ob naši smrtni uri, – kaj ni potem vseeno, če se zjutraj ne zbudim več.