Sv. Dominik

Bilo je v času, ko so po Evropi razsajale zmote albižanov, valdežanov, katarov in begale verne ljudi, ki so veliko trpeli zavoljo svetne gosposke, pa ne dobili opore v Cerkvi. Skoraj istočasno kot v Italiji sv. Frančišek je v Franciji in Španiji nastopil sv. Dominik. Različna po duhu, pa oba evangeljska: prvi neuk, preprost, drugi učen. Prvi laik, drugi duhovnik. Oznanjati, prepričevati, to je bila misel sv. Dominika. Iz te ideje je nastal »red bratov pridigarjev«, danes imenovan dominikanci. Ko so iz Rima v to evropsko zmedo poslali delegate, niso imeli uspeha. Ko so nad krivoverce poslali »križarsko vojsko«, so napravili še več škode. Dominik je videl jasno: oznanjati je treba čist evangelij, a ga morajo apostoli tudi živeti. Podkovan v krščanskem nauku, se je lotil prepričevanja – toda brez nasilja. In ker so on in njegovi bratje živeli zase skrajno ubožno in po nauku, ki so ga oznanjali, so spreobračali. Tako se v Cerkvi lahko družita preprostost in učenost. Obe imata uspeh, če je podlaga čist evangelij, ki se oznanja z besedo, in čist evangelij, ki ga potrjuje življenje. Tudi danes ne bo šlo drugače. Vprašanje je le, če imajo ali bodo imeli »stari redovi«, ki jim ni treba ostareti, toliko življenjske moči, da bodo opravili to delo, ali pa bo Bog obudil nove redovne družine, ki bodo spet obnovile prakrščansko življenje.

Dokaz sv. Dominika je jasen: neutrudno učiti, a tudi živeti. In če ni uspeha takoj, v obojnem vztrajati. Bog ima svoje čase tudi za apostolske uspehe.