Če čakaš, da boš storil dobro delo – jutri, morda ta »jutri« ne bo nikdar prišel in znašel se boš v večnosti praznih rok.

Takrat ne bomo vprašani: koliko jezikov smo znali, koliko hiš smo pozidali, koliko denarja smo imeli naloženega v banki, ampak če smo dali lačnemu jesti, žejnemu piti ... Srečaš siroto: razprte ženice otroka, v globokem pogledu tiho morje sanj, pa tudi otroška žalost, na ustnah molk, le bridek smehljaj – in greš mimo s prezirljivim pogledom – si kristjan? Sv. Jakob bi te obsodil z odločnim očitkom. In se delamo morda, kot da imamo Kristusovo ljubezen v zakupu in naprodaj. Pa včasih taki siroti niti koščka kruha ne znamo dati s toplim pogledom. Ljubezen: kolikokrat izgovorjena beseda! Pa kako malo je je v življenju. Predvsem v tem je krščanski škandal, da Kristusove zapovedi ljubezni ne jemljemo zares. Vse naše besedičenje izzveni v prazno.

Modernemu svetu govori prepričljivo le človek velike ljubezni. Mea maxima culpa – moja velika krivda!