»Bog postavi moškega in žensko na zemljo zato, da bi jo obdelovala in varovala. Kaj to pomeni? Stvarstvo zares obdelujemo in varujemo ali pa ga izkoriščamo in zanemarjamo?
Obdelovati in varovati stvarstvo je Božje naročilo, ki ga ni dal samo na začetku zgodovine, ampak ga daje vsakemu med nami. Gre za del njegovega načrta in pomeni, da naj odgovorno skrbimo za svet, ga spreminjamo tako, da bo postal vrt, kraj, primeren za bivanje vseh ljudi… Nas pa pogosto vodi napuh gospodovanja, posedovanja, manipuliranja, izkoriščanja. Ne, stvarstva ne varujemo, ne spoštujemo, ne smatramo ga kot zastonjski dar, za katerega je treba skrbeti. Izgubljamo držo čudenja, kontemplacije in poslušanja stvarstva. Ne znamo več brati ritma zgodovine o ljubezni med Bogom in človekom… Nevarnost je resna, kajti vzrok problema ni površinski, ampak globok: ne gre samo za vprašanje ekonomije, ampak za vprašanje etike in antropologije… Gospodujejo nam dinamike ekonomije in financ, ki jih primanjkuje etika. To, kar nam danes ukazuje, ni človek, ampak je denar… Če brezdomci od mraza umirajo na cesti ali če so po svetu otroci, ki nimajo kaj jesti, to ni novica, zdi se nekaj normalnega. Če pa padejo točke na borzi, to pomeni tragedijo. Na ta način se odmetava ljudi, nas, osebe; odvrže se nas, kot da smo odpadki.
Kultura odpadkov teži k temu, da bi postala splošna miselnost. Človeškega življenja, osebe se ne smatra več kot najvišjo vrednoto, ki jo je treba spoštovati in varovati, še posebej, če je to revež ali invalid, če še ni koristen – kot nerojen otrok – ali če ni več koristen – kot ostarela oseba.
Ta kultura odpadkov nas je naredila neobčutljive tudi glede prehrambnih odpadkov, kar je še posebej vredno graje, ko po vsem svetu številne osebe in družine trpijo zaradi lakote in podhranjenosti…Potrošništvo pa nas je privedlo do tega, da smo se navadili na odvečno in nepotrebno hrano, ki ji ne znamo več dati prave vrednosti… Razmislimo o problemu pomanjkanja in odmetavanja hrane, da bi se resno lotili tega problema ter našli poti in načine za solidarnost do ljudi v pomanjkanju…
Jezus nasiti množico ljudi s petimi hlebi kruha in dvema ribama. Pomemben je zaključek evangeljskega odlomka: Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo za dvanajst košar koščkov. Jezus prosi učence, naj nič ne zavržejo. Pomenljivo je tudi število dvanajstih košar, ki pomeni dvanajst izraelskih rodov in simbolično predstavlja vse ljudstvo. To nam govori, da kadar se hrana razdeli pravično, nihče ni prikrajšan za nujno, vsaka skupnost lahko poskrbi za potrebe najrevnejših. Ekologija človeka in ekologija okolja hodita skupaj.« (Papež Frančišek med splošno avdienco ob svetovnem dnevu okolja, 5. junija 2013)
Papež Frančišek ponovil poziv k miru v Siriji
»Pritoževati se Bogu zaradi svojega trpljenja ni greh, ampak je molitev, ki prihaja h Gospodu iz srca… On posluša naše tožbe… Gospoda moramo prositi, naj se ozre na tistega, ki joče in trpi… Naj moli naše meso. Ne z idejami, molimo s srcem… Molitev vedno doseže Božjo slavo, če je le molitev srca… Molimo za vse, ki živijo v dramatičnih razmerah, ki trpijo in kot Jezus na križu vpijejo: 'Oče, zakaj si me zapustil?' Prosimo, da bi naše molitve dospele do Boga in nam bile vsem nekoliko v tolažbo.« (Papež Frančišek, 5. junija 2013)
Papež v Domu sv. Marte: Iz srca se pritoževati pred Bogom zaradi trpljenja ni greh