»Jezusovo srečanje z grešnico je povzročilo pohujšanje pri povabljenih na kosilo v hiši enega od farizejev. Jezus je dopustil, da se mu je približala grešnica in ji je celo odpustil grehe, rekoč: 'Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi' (Lk 7,47). Jezus je učlovečenje Živečega Boga, Njega, ki prinaša življenje v nasprotju s tolikimi mrtvimi deli, nasproti grehu, sebičnosti, zaprtosti vase. Jezus sprejema, ljubi, ponovno dvigne, opogumlja, odpušča in ponovno podarja moč za hojo, ponovno podarja življenje. V vsem evangeliju vidimo Jezusa, kako z dejanji in besedami prinaša Božje življenje, ki preoblikuje. Žena, ki je Jezusu z dišavami mazilila noge, se čuti sprejeto, razumljeno, ljubljeno in zato odgovori z dejanjem ljubezni. Pusti, da se je dotakne Božje usmiljenje in tako doseže odpuščanje, začne novo življenje. Bog, Živeči, je usmiljen. Se strinjate? Recimo skupaj: Živeči Bog je usmiljen! Vsi: Bog, Živeči, je usmiljen!... Dragi bratje in sestre, glejmo na Boga, kot na Boga življenja. Glejmo na njegovo postavo, na njegovo evangeljsko sporočilo, kot tisto, ki daje svobodno življenje. Živeči Bog nas napravlja svobodne! Recimo 'da' ljubezni in 'ne' sebičnosti. Recimo 'da' življenju in 'ne' smrti. Recimo 'da' svobodi in 'ne' usužnjenosti tolikim malikom našega časa. Z eno besedo: recimo 'da' Bogu, ki je ljubezen, življenje in svoboda in ki nikoli ne razočara (prim. 1Jn 4,8; Jn 11,25; Jn 8,32); Bogu, ki je Živeči in Usmiljeni. Samo vera v Živečega Boga nas zveliča; v Boga, ki nam je v Jezusu Kristusu in z darom Svetega Duha podaril svoje življenje in nam daje s svojim usmiljenjem, da lahko živimo kot resnični Božji otroci. Ta vera nas osvobaja in osrečuje. Prosimo Marijo, ki je Mati Življenja, naj nam pomaga sprejeti in vedno pričevati 'Evangelij Življenja'.« (Papež Frančišek na Trgu sv. Petra, 16. junija 2013)
»Krščansko življenje ne pomeni živeti 'v miru vse do nebes'. Pomeni iti v svet in oznanjati Jezusa, ki je postal greh, da bi ljudi spravil z Očetom… Steber krščanskega življenja je v tem, da je Kristus zame postal greh. Moji grehi so v njegovem telesu in v njegovi duši. To se sliši noro, vendar pa je lepo in je resnica, je 'škandal križa'. Prosimo Gospoda, naj nam da to prizadevnost, da bi oznanjali Jezusa, naj nam da nekaj tiste krščanske modrosti, ki se rojeva prav v njegovi iz ljubezni prebodeni strani. Prepriča naj nas, da krščansko življenje ni terapija, s katero bi lahko živeli v miru do konca. Ne, krščansko življenje je na poti, v življenju, s prizadevnostjo, ki jo je imel Pavel.« (Papež Frančišek med sv. mašo, 15. junija 2013)
Papež pri jutranji maši: Krščansko življenje ne pomeni živeti v miru, ampak na poti
Edini način, da zares prejmemo dar Kristusovega zveličanja, je, da se z vso iskrenostjo prepoznamo kot slabotni in kot grešniki ter se izogibamo vsake oblike samoopravičevanja… Kdor hodi za Kristusom, se zaveda, da je krhka glinena posoda. Pa vendar je varuh velikega zaklada, ki mu je bil dan popolnoma zastonj… Če se hvalimo samo z našim 'kurikulumom' in nič več, bomo zgrešili. Ne moremo oznanjati Jezusa Kristusa, Zveličarja, kajti v globini ga ne čutimo. Moramo biti ponižni, a zares ponižni, z imenom in priimkom. Treba je navesti konkretne grehe, kot to stori Pavel, ko pravi: 'Preganjal sem Cerkev'… Ponižnost duhovnika, ponižnost kristjana je konkretna. In če kristjan ne zmore ne sebi ne Cerkvi priznati grehov, potem nekaj ni prav, ne more razumeti lepote zveličanja, ki nam jo prinaša Jezus.
Bratje, imamo zaklad, to je Zveličar Jezus Kristus; križ Jezusa Kristusa, to je zaklad, s katerim se ponašamo. A imamo ga v lončeni posodi. Ponašajmo se tudi z našimi grehi. Tako je dialog krščanski in katoliški: konkreten, kajti zveličanje Jezusa Kristusa je konkretno. Jezus Kristus nas ni rešil z idejo ali intelektualnim programom. Rešil nas je z mesom, s konkretnostjo mesa. Ponižal se je, postal je človek, postal je meso do konca. Vse to je mogoče razumeti in prejeti samo v lončenih posodah.« (Papež Frančišek med sv. mašo, 14. junija 2013)
»Želel bi prositi Gospoda, da vsem nam podeli milost, da bi bili bolj pozorni na svoj jezik, glede tega, kaj govorimo o drugih. To je mala pokora, ki pa obrodi dobre sadove. Gospoda moramo prositi za to milost: da naše življenje približa tisti novi postavi, ki je postava blagosti, postava ljubezni, postava miru; in da vsaj malo 'poreže' naš jezik, malo 'poreže' naše komentarje, ki jih imamo glede drugih, ali izbruhe, ki vodijo v žalitev ali jezo. Naj Gospod vsem nam podeli to milost.« (Papež Frančišek med sv. mašo, 13. junija 2013)