»Zdi se, da Janez ni bil nič. To je bila Janezova poklicanost: ponižati se. Ko motrimo življenje tega človeka, tako velikega, tako mogočnega – vsi so namreč mislili, da je on Mesija – ko motrimo to življenje, kako se poniža do teme v ječi, motrimo veliko skrivnost. Ne vemo natanko, kakšni so bili zadnji Janezovi dnevi. Vemo samo, da so ga ubili, vemo o njegovi glavi na pladnju, ki je bila poklon plesalke pokvarjeni ženi. Večje ponižanje ni mogoče. Tako je končal Janez Krstnik.
V ječi je Janez začel dvomiti, čutil je tesnobo in je poklical svoje učence, da bi šli Jezusa vprašat: Si ti ali moramo čakati drugega? Znajde se sredi teme, bolečine. Niti tega ni bil obvarovan. Lik Janeza Krstnika govori o Cerkvi: Cerkev obstaja zato, da oznanja, da je glas Besede, svojega ženina, ki je Beseda. In Cerkev obstaja, da to Besedo oznanja vse do mučeništva. Bolj konkretno, do mučeništva v rokah mogočnežev tega sveta. Janez bi se lahko imel za pomembnega, lahko bi povedal kaj o sebi, a tega ni nikoli storil, čutil se je samo kot glas, ne Beseda. Janezova skrivnost je v tem, da si ni nikoli lastil resnice. Ni hotel biti ideolog. Bil je človek, ki se je odpovedal sebi, da bi se povzdignila Beseda…
Cerkev mora poslušati Jezusovo besedo in postati glas, oznanjati jo s pogumom. Takšna je Cerkev brez ideologije, brez lastnega življenja: Cerkev,… ki prejema luč od svojega Ženina in se mora manjšati, da bi se on večal… Cerkev, ki je glas in ki kaže na Besedo, in to vse do mučeništva.« (Papež Frančišek med sv. mašo, 24. junija 2013)
Papež Frančišek med jutranjo sveto mašo: Cerkev kot Janez Krstnik - glas, ki kaže na Besedo
»'Kdo pravite, da sem?'. - vprašanje, na katero odgovori Peter: 'Ti si Kristus od Boga, Gospodov Maziljenec', nas tudi po dva tisoč letih ne pusti ravnodušnih, nas postavi v krizo in nas preizkusi, kje smo na naši poti vere. To je vprašanje, namenjeno srcu in na katerega je potrebno odgovoriti s ponižnostjo grešnika, brez že pripravljenih trditev. Tudi mi, ki smo Gospodovi apostoli in njegovi služabniki, moramo odgovoriti, saj nas Gospod sprašuje: 'Kaj pa ti misliš o meni?' To večkrat vpraša. 'Kaj pa ti misliš o meni?' Toda mi se ne moremo delati kot tisti, ki ne razumejo. 'Ti si maziljenec.' 'Da, to sem prebral.' Z Jezusom ne moremo govoriti kot z zgodovinsko osebnostjo. Jezus je živ, je pred nami. To vprašanje nam zastavlja živa oseba. Nanj moramo odgovoriti iz srca.« (Papež Frančišek apostolskim nuncijem, 23. junija 2013)
»Izvolitev, zaveza in obljuba - trije stebri celotne zgodovine odrešenja. Ko naša srca vstopijo v to, kar nam razlaga Jezus, zarežejo v čas: zarežejo v preteklost, zarežejo v prihodnost in se potopijo v sedanjost. Tistemu pa, ki je navezan na bogastva, ne preteklost ne prihodnost nista pomembni, saj ima vse pri sebi. Bogastvo je malik, kajti pomeni, da ne potrebujem preteklosti, obljube, izvolitve, ničesar. Kogar pa skrbi, kaj vse se lahko zgodi, prekine odnos s prihodnostjo, … ki na ta način ne usmerja k nobeni obljubi, in človek ostane zmeden in sam… Pozabiti preteklost, ne sprejeti sedanjosti, izmaličiti prihodnost: to naredijo bogastva in skrbi.« (Papež Frančišek med sv. mašo, 22. junija 2013)
Papež Frančišek o treh stebrih našega življenja: izvolitev, zaveza in obljuba