"Naslovi v časopisih so govorili o migrantih, umrlih v morju med potjo, ki naj bi bila pot upanja, a je nasprotno postala pot smrti. Ta novica se ponavlja in je … kot trn v srcu, ki povzroča trpljenje. Tako sem začutil, da moram priti sem, da bi molil, da bi uresničil to dejanje bližine, pa tudi, da bi prebudil našo vest, da se to, kar se je zgodilo, ne bi več ponovilo.
Dve temeljni vprašanji … Bog zastavlja človeku. Ti dve vprašanji naj bi izzvali vest, spodbudili k premisleku in dejanski spremembi določenih drž. Prvo, že omenjeno vprašanje, je bilo namenjeno Adamu: »Kje si?« Adam je človek, ki je izgubil svojo orientacijo, svoje mesto v stvarstvu, ker verjame, da bo postal mogočen, da lahko gospoduje vsemu, da je lahko Bog. Tako se harmonija razbije in enako se ponovi tudi v odnosu do drugih. Drugi namreč ni več brat, ki naj bi ga ljubil, ampak preprosto nekdo, ki vznemirja moje življenje in moje udobje.
Bog tako postavi še drugo vprašanje: »Kajn, kje je tvoj brat?« Sanje, da bi bil mogočen in velik kot Bog, oziroma da bi bil Bog, pripeljejo do zaporedja napak, ki vodijo v smrt, v prelitje krvi lastnega brata. Ti dve Božji vprašanji z vso močjo odzvanjata tudi danes. Mnogi med nami nimajo več orientacije, nismo več pozorni na svet, v katerem živimo, ne skrbimo več za tisto, kar je Bog ustvaril za vse, in niti nismo več sposobni paziti drug na drugega. Vprašanje, kje je tvoj brat, torej ni namenjeno drugim, ampak je namenjeno meni, tebi, vsakemu izmed nas.
Tisti bratje in sestre so poskušali uiti iz težkih situacij, da bi našli nekaj vedrine in miru; iskali so boljše mesto zase in svoje družine, toda našli so smrt. Kako pogosto tisti, ki iščejo to, ne najdejo razumevanja, ne najdejo sprejetosti, ne najdejo solidarnosti! Nekateri med njimi morajo na poti skozi roke trgovcev, tistih, ki izkoriščajo revščino drugih za lastni zaslužek. Njihovo trpljenje je veliko in nekateri ne pridejo do cilja. Kdo je torej odgovoren za to kri. Vsakdo izmed nas odgovarja: »Nisem jaz, jaz nimam nobene veze s tem, verjetno so drugi, jaz zagotovo ne.«
Danes se v svetu nihče ne čuti odgovornega za to dogajanje. Izgubili smo smisel za bratsko odgovornost. Zapadli smo v hinavsko držo duhovnika in levita, o katerih govori Jezus v priliki o usmiljenem Samarijanu. Vidimo na pol mrtvega brata na robu ceste, a nadaljujemo svojo pot, saj poskrbeti zanj ni naša naloga. In pri tem ostanemo mirni. Kultura udobja, ki nas je pripeljala do tega, da mislimo le nase, nas je naredila neobčutljive za krike drugih. Živimo v milnih mehurčkih, ki so sicer lepi, vendar pa so le utvare o nepomembnem, začasnem, ki vodijo k ravnodušnosti v odnosu do drugih ali celo kar v globalizacijo ravnodušnosti. Tako zelo smo se navadili trpljenja drugih, da nas to ne zanima več. Postali smo neimenovani, odgovorni brez imena in brez obraza.
'Kje si' in 'kje je tvoj brat' sta dve vprašanji, ki ju Bog torej postavi na začetek zgodovine človeštva in ki ju zastavlja tudi ljudem današnjega časa… Kdo izmed nas je jokal zaradi smrti teh bratov in sester? Smo družba, ki je pozabila na izkušnjo joka. To sposobnost nam je odvzela globalizacija ravnodušnosti. Prosimo Gospoda za milost, da bi jokali nad svojo ravnodušnostjo, da bi jokali nad krutostjo, ki je v svetu in v nas. Prosimo pa tudi za odpuščanje zaradi naše ravnodušnosti, za odpuščanje za tiste, ki so se udobno namestili in se zaprli v svoje udobje, ki vodi v anestezijo srca; prosimo za odpuščanje za tiste, ki so na svetovnem nivoju s svojimi odločitvami ustvarili situacije, ki vodijo v take drame…" (Papež Frančišek v homiliji med sv. mašo na otoku Lampedusa, 8. julija 2013)
Papež Frančišek pri maši na Lampedusi: Kdo izmed nas je jokal zaradi smrti teh bratov in sester?
Papežev obisk Lampeduse poziv k družbeni in politični odgovornosti