»Nič več eni proti drugim, ampak eni poleg drugih… Nikoli se ne moremo vdati pred bolečino celih narodov, vojnih talcev, bede, izkoriščanja. Ne moremo ravnodušno in nemočno opazovati drame otrok, družin, ostarelih, ki jih je prizadelo nasilje. Ne moremo dopustiti, da terorizem zapre srca nekaj nasilnežem in seje bolečino ter smrt med mnogimi. Ne more obstajati nobena verska utemeljitev nasilja.
Mir – moliti za mir in delati za mir – to je odgovornost vseh. Verski voditelji pri tem lahko storijo veliko. Verski voditelj je vedno moški ali ženska miru, kajti zapoved miru je zapisana v globini verskih tradicij, katere predstavljajo…
Za mir je potreben dialog, ki je vztrajen, potrpežljiv, učinkovit, razumen, in zaradi katerega ni nič izgubljeno. Dialog lahko premaga vojno. Dialog omogoča skupno življenje oseb različnih generacij, ki se pogosto ne zmenijo druga za drugo; omogoča skupno življenje državljanov različnega etničnega porekla, različnih prepričanj. Dialog je pot miru. Kajti dialog pospešuje dogovor, harmonijo, slogo in mir. Zato je življenjskega pomena, da raste in se širi med ljudmi.
Verski voditelji so pri gradnji miru poklicani delovati ne kot posredniki, ampak kot priprošnjiki. Posredniki namreč iščejo tudi dobiček zase. Priprošnjiki pa nasprotno ne obdržijo zase ničesar, vedoč, da je edini dobiček mir. Vsakdo je torej poklican biti 'obrtnik miru'. In sicer tako, da združuje in ne ločuje, da sovraštvo ugaša in ga ne ohranja, da odpira poti za dialog in ne postavlja novih zidov. Pomembno je torej biti v dialogu in se srečevati, da bi v svetu vzpostavili kulturo dialoga in kulturo srečanja.
Dediščina prvega srečanja v Assisiju razodeva, kako je dialog globoko povezan z molitvijo. Dialog in molitev rasteta ali propadata skupaj. Papež Pavla VI. je dejal, ko je govoril o transcendentnem izvoru dialoga, da je religija po svoji naravi odnos med Bogom in človekom. Ta odnos pa se preko dialoga izraža z molitvijo.« (Papež Frančišek udeležencem mednarodnega srečanja za mir v Rimu, 30.9.2013)