Nov korak na poti dialoga in bratstva

»Zahvaljujem se predvsem Gospodu, ki mi je dovolil, da sem naredil nov korak na poti dialoga in srečanja z brati in sestrami muslimani, da bi bil – kakor se je glasilo geslo potovanja – služabnik upanja v današnjem svetu. Romanje v Maroko je sledilo stopinjam dveh svetnikov: Frančiška Asiškega in Janeza Pavla II. Pred osemsto leti je sv. Frančišek prinesel sporočilo miru in bratstva sultanu Malek-al-Kamilu. Leta 1985 pa je papež Janez Pavel II. obiskal Maroko, potem ko je v Vatikanu sprejel kralja Hasana II.

Lahko se kdo sprašuje, zakaj papež hodi k muslimanom in ne samo h katoličanom. Z muslimani delimo potomstvo istega očeta Abrahama. Bog je dovolil, da obstaja več verstev. Kar Bog želi, je bratstvo med nami, na poseben način z Abrahamovimi otroki, kar so tudi muslimani. Ne smemo se prestrašiti razlik, Bog jih je dovolil. Prestrašiti se moremo, ko ne delujemo v bratstvu in ne hodimo skupaj v življenju.

Pomembna vloga verstev pri zaščiti človeškega dostojanstva

Služiti upanju v času, kot je naš, pomeni predvsem postaviti mostove med civilizacijami. Zame je bilo veselje in čast, da sem to lahko storil z žlahtnim kraljestvom Maroko, s tem ko sem se srečal z njegovim ljudstvom in voditelji. Z maroškim kraljem Mohamedom VI. sva spomnila na pomembna mednarodna srečanja, ki so se v zadnjih letih odvijala v Maroku, pri tem pa poudarila bistveno vlogo verstev pri zaščiti človeškega dostojanstva in pospeševanju miru, pravičnosti in skrbi za stvarstvo, naš skupen dom. Skupaj sva tudi podpisala Poziv za Jeruzalem, da bi sveto mesto bilo ohranjeno kot dediščina človeštva in kraj mirnega srečevanja, predvsem za vernike treh monoteističnih verstev.

Med svojih bivanjem v Maroku sem obiskal tudi mavzolej Mohameda V., ter se poklonil njegovemu spominu in spominu Hasana II. Prav tako sem obiskal Inštitut za formacijo imamov, pridigarjev in pridigark. Ta ustanova je usmerjena v promocijo islama, ki spoštuje druga verstva in zavrača nasilje in integralizem ter izpostavlja, da smo vsi bratje in sestre in si moramo prizadevati za bratstvo.

Migrante sprejeti kot osebe

Posebno pozornost med potovanjem sem namenil migracijskemu vprašanju, tako med govorom maroškim oblastem kot med srečanjem s samimi migranti. Nekateri med njimi so pričevali, da se življenje migranta spremeni in ponovno postane normalno, ko najde skupnost, ki ga sprejme kot osebo. To je temeljno.Ravno v Marakešu v Maroku, decembra lansko leto, je bil ratificiran svetovni dogovor za varno, urejeno in zakonito migracijo. Gre za pomemben korak k prevzemanju odgovornosti mednarodne skupnosti: Kot Sveti sedež smo ponudili svoj prispevek, ki ga povzemajo štirje glagoli: migrante sprejeti, zaščititi, pospeševati in integrirati. Ne gre za to, da od zgoraj spustimo programe pomoči, ampak da se skupaj podamo na pot preko teh štirih dejanj ter tako gradimo mesta in države, ki ohranjajo svojo kulturno in versko identiteto, obenem pa so odprta za razlike in znajo jih vrednotiti v znamenju človeškega bratstva. Cerkev v Maroku si zelo prizadeva za bližino migrantom. Zato sem se hotel zahvaliti in spodbuditi vse, ki se z velikodušnostjo posvečajo osebam migrantom, s tem pa uresničujejo Kristusove besede: 'Tujec sem bil in ste me sprejeli' (Mt 25,35).

Papež s krščansko skupnostjo: služabniki upanja

Nedelja je bila namenjena krščanski skupnosti. Obiskal sem kmetijski socialni center, ki ga vodijo redovnice vincencijanke in v sodelovanju z mnogimi prostovoljci nudijo različne vrste pomoči kmečkemu prebivalstvu.

V rabatski katedrali sem se srečal z duhovniki, posvečenimi osebami in Ekumenskim svetom Cerkva. Gre za majhno čredo v Maroku in zato sem spomnil na evangeljsko priliko o soli, svetilki in kvasu. Kar je pomembno, ni količina, ampak da ima sol okus, da svetilka sveti in da ima kvas moč, da prekvasi vso testo. To ne prihaja od nas, ampak od Boga, od Svetega Duha, ki iz nas naredi Kristusove pričevalce tam, kjer smo, v slogu dialoga in prijateljstva, ki ga živimo predvsem med seboj kot kristjani, kajti – kot pravi Jezus – 'Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen' (Jn 13,35).

Veselje cerkvenega občestva je našlo svoj temelj in svoj polni izraz v nedeljski evharistiji, ki smo jo obhajali v športnem kompleksu v prestolnici Rabat. Udeležilo se je je na tisoče oseb, več kot 60 različnih narodnosti. Posebna epifanija Božjega ljudstva v srcu islamske države. Prilika o usmiljenjem očetu je pred nami osvetlila lepoto načrta Boga, ki želi, da so vsi njegovi otroci del njegove slave, del praznovanja odpuščanja in sprave. Na to praznovanje pridejo tisti, ki se znajo prepoznati kot potrebni Očetovega usmiljenja in ki se znajo veseliti z Njim, ko se brat ali sestra vrneta domov. Ni slučaj, da je tam, kjer muslimani vsak dan kličejo Milostljivega in Usmiljenega, odmevala prilika o Očetovem usmiljenju. Samo kdor je ponovno prerojen in živi v objemu tega Očeta, samo tisti, ki se čutijo bratje in sestre, so lahko služabniki upanja v svetu.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 3.4.2019)

Kateheza med splošno avdienco namenjena papeževemu potovanju v Maroko

Šport - vir veselja in šola kreposti

Papež: Bogu najljubša harmonija je sestavljena iz nepopolnosti