»Krščanstvo je v bistvu povabilo na praznovanje… Božja beseda nam danes kaže kristjanovo 'osebno izkaznico'. Bistvo je povabilo: kristjani postanemo le, če smo povabljeni. Vendar pa za to povabilo k udeležbi, ki prihaja od Boga, ni potrebno oziroma ni mogoče plačati. Če v svoji zavesti nimamo te gotovosti, da smo povabljeni, potem nismo razumeli, kaj je kristjan. Kristjan je nekdo, ki je povabljen. Povabljen pa ni v neko trgovino ali na sprehod. Gospod nam želi reči nekaj več: 'Povabljen si na praznovanje!' Kristjan je tisti, ki je povabljen na praznovanje, k veselju, da je rešen, k veselju, da je odrešen, k veselju, da je deležen življenja z Jezusom. Praznovanje je srečanje oseb, ki se pogovarjajo, se smejijo, praznujejo in so vesele... Praznovati sam bi bilo dolgočasno, to ne bi bilo praznovanje. Praznuje se vedno z drugimi, z družino, s prijatelji, z osebami, ki so bile povabljene, kot sem bil povabljen tudi sam. Da bi bili kristjani, je potrebna pripadnost in pripadamo temu Telesu, tem ljudem, ki so bili povabljeni na praznovanje: to je krščanska pripadnost.
To praznovanje je praznovanje edinosti. Povabljeni so dobri in slabi. Prvi so poklicani odrinjeni: Cerkev ni Cerkev le za 'dobre' ljudi. Povabljeni smo vsi mi grešniki. In nato oblikujemo skupnost z različnimi darovi. Vsakdo ima kakšno vrlino. Praznuje pa se tako, da skupaj z vsemi prinesem, kar imam. Praznuje se s celostno udeleženostjo. Brez le-te ni mogoče razumeti krščanskega življenja. Na praznovanju se ni mogoče zaustaviti samo ob treh ali štirih osebah, ki jih poznam. To se v Cerkvi ne sme dogajati. Ali vstopiš z vsemi ali pa ostaneš zunaj. Ne moreš delati selekcije. Cerkev je za vse, začenši z najbolj odrinjenimi.
Vendar pa v Jezusovi priliki beremo o povabljencih, ki so drug za drugim začeli iskati izgovore, da niso prišli na praznovanje. Povabila niso sprejeli. Rekli so da, a naredili niso. To so kristjani, ki se zadovoljijo s tem, da so na seznamu povabljenih. A to ne zadostuje. Kdor ne pride na praznovanje, ni kristjan. Biti le na seznamu ne zadostuje za zveličanje.
Vstopiti v Cerkev je milost, pravica, ki je ni mogoče kupiti. Pomeni oblikovati skupnost, biti soudeležen pri vrlinah, ki nam jih je dal Gospod preko služenja drug drugemu. Vstopiti v Cerkev pomeni tudi, biti razpoložljiv za tisto, kar nas Gospod prosi. Pomeni, vstopiti v Božje ljudstvo, ki hodi nasproti večnosti. In protagonist, ki je naredil vse, je le eden. To je Bog. Vsi mi smo za Njim. Kdor pa ni za Njim, je nekdo, ki se opravičuje in ne gre na praznovanje. Gospod je zelo velikodušen. Gospod odpira vsa vrata. Razume tudi tistega, ki reče, da ne želi priti k njemu - razume in ga čaka, kajti je usmiljen. Ni pa mu všeč tisti, ki reče 'da', a nato ne naredi. Tisti, ki se mu na videz zahvaljuje, a v resnici hodi po svoji poti. Tisti, ki uresničuje svojo in ne Gospodovo voljo. Tisti, ki se vedno opravičujejo, ki ne poznajo veselja pripadnosti… Prosimo Gospoda za to milost, da bi dobro razumeli, kako lepo je biti povabljen na praznovanje; kako lepo je biti z vsemi in z vsemi deliti svoje darove; kako lepo je biti z Njim in kako grdo je, poigravati se med 'da' in 'ne', govoriti 'da', toda zadovoljiti se s tem, da sem samo vpisan na seznam kristjanov.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 5.11.2013)