»Res je, da smo velikokrat slabotni in grešimo. Vendar če se posameznik navadi na to, da živi kakor hoče, obenem pa trdi, da veruje v Jezusa Kristusa, ga ta način življenja ne posvečuje. Gre za protislovje. Če pa priznaš, da si slaboten, da si grešnik in greš vedno h Gospodu, rekoč: Gospod, ti imaš moč, daj mi vero, ti me lahko ozdraviš, te bo pri zakramentu sprave ozdravil. V tem primeru tudi naše nepopolnosti pomagajo na tej poti posvečenja. A vedno ostaja ta 'prej' in 'potem'.
'Pred' izpovedjo vere, pred sprejetjem Jezusa Kristusa, ki nas je s svojo krvjo ponovno ustvaril, smo bili na poti krivičnosti. 'Po' pa smo na poti posvečenja, a vzeti jo moramo z vso resnostjo. In da bi jo vzeli resno, je treba opravljati dela pravičnosti, preprosta dela: častiti Boga - Bog je vedno prvi! Nato pa početi to, kar nam svetuje Jezus: pomagati drugim. Ta dela so dela, ki jih je Jezus opravljal v času svojega življenja: dela pravičnosti, dela ponovnega svarjenja. Ko torej mi nahranimo lačnega, v njem ponovno ustvarimo upanje. Če pa sprejmemo vero, a je nato ne živimo, smo samo kristjani spomina.
Brez te zavesti 'pred' in 'po', o čemer nam govori Pavel, naše krščanstvo ničemur ne služi. Še več: gre po poti hinavščine. Sicer si pravim kristjan, a živim kot pogan, kot kristjan na pol poti. Sveti smo, opravičeni, posvečeni po Kristusovi krvi. Treba je sprejeti to posvečenje in ga ponesti naprej. Kot pravi sv. Pavel: 'Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček.' Tako mora biti tudi za kristjana: zavreči vse tisto, kar nas oddaljuje od Jezusa Kristusa in vse narediti novo: v Kristusu je vse novo. In to je mogoče storiti! Storil je Pavel in storili so mnogi kristjani, ne samo svetniki, ki jih poznamo, ampak tudi anonimni svetniki, tisti, ki krščanstvo živijo z vso resnostjo.
Vprašanje, ki si ga danes lahko zastavimo, je: Ali želimo resno živeti krščanstvo? Ali želimo nadaljevati to ponovno stvarjenje? Prosimo sv. Pavla, naj nam izprosi milost, da bi živeli kot resni kristjani, da bi zares verovali, da smo bili posvečeni s krvjo Jezusa Kristusa.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 24.10.2013)
Papež Frančišek pri jutranji pridigi: Pred Kristusom in po Kristusu
»Želim si, da bi moj pozdrav dosegel prav vse zapornike. Prosim, povejte jim, da molim zanje, da jih nosim v svojem srcu; prosim Gospoda in Marijo, da bi mogli z gotovostjo premagati to težko obdobje svojega življenja. Da ne bi obupali, da se ne bi zapirali.
Povejte jim, da je Gospod blizu. Z dejanji, z besedami, s srcem jim je potrebno povedati, da Gospod ne ostaja izven njihove celice, izven zapora, ampak je tam, z njimi, znotraj. Tudi on je zapornik, še vedno. Zapornik naših sebičnosti, naših sistemov, tolikih nepravičnosti, preko katerih lahko kaznujemo tiste, ki so najšibkejši. Nobena celica ni tako samotna, da bi izključila Gospoda. On je tam, z njimi joče, z njimi dela, z njimi upa. Njegova očetovska in materinska ljubezen dosega vse. Molim za to, da bi vsak mogel odpreti srce tej Gospodovi ljubezni…
Molim tudi za vas kaplane, za vaše poslanstvo, ki ni lahko. Je zelo zahtevno in zelo pomembno: izraža eno od telesnih del usmiljenja ter omogoča, da Gospodova prisotnost v zaporu, v celici postane vidna. Vi ste znamenje Kristusove bližine za tiste brate, ki potrebujejo upanje… Naj bo Gospod vedno z vami in vas blagoslovi, Marija naj vas varuje; vedno v Marijinih rokah, saj je Mati vas vseh in vseh tistih, ki so v zaporih.« (Papež Frančišek zaporniškim kaplanom, v Vatikanu, 23.10.2013)