»Cerkev se torej rodi iz najvišjega dejanja ljubezni na križu, iz Jezusove odprte strani, iz katere prihajata kri in voda, simbola zakramentov evharistije in krsta. V Božji družini, v Cerkvi, je življenjska limfa Božja ljubezen, ki se konkretizira v ljubezni do njega in do drugih, do vseh, brez razlikovanja in mere. Cerkev je družina, v kateri ljubimo in smo ljubljeni.« (Papež Frančišek med splošno avdienco, 29. maja 2013)

Frančišek med splošno avdienco govoril o Cerkvi kot Božji družini

»Triumfalizem Cerkev zaustavlja. Je namreč skušnjava krščanstva brez križa… Današnji evangelij pripoveduje o Jezusu, ki je med potjo v Jeruzalem učencem naznanil svoje trpljenje, smrt in vstajenje. To je bila 'pot vere'. A učenci so razmišljali o drugačnem načrtu, želeli so prehoditi le 'pol poti'. Po njihovem mnenju bi se bilo bolje ustaviti. Med seboj so razpravljali o tem, kako bi sami uredili Cerkev in odrešenje. Tako sta Janez in Jakob Jezusa prosila, da bi v njegovem veličastvu sedela eden na njegovi desnici in eden na njegovi levici. Skušnjava učencev je enaka Jezusovi skušnjavi v puščavi, ko mu je hudič predlagal drugačno pot. Podobno je tudi s Petrom, ki v prvem trenutku ne sprejme Jezusovega trpljenja. To je skušnjava krščanstva brez križa, krščanstva na pol poti, obstaja pa še ena skušnjava. Ta je krščanstvo s križem, a brez Jezusa… Biti kristjani na pol poti, Cerkev na pol poti, pomeni ne želeti priti tja, kamor želi Oče… To je Cerkev, ki misli le na zmagoslavje in uspehe in ki ne pozna tistega Jezusovega pravila, da se do zmagoslavja pride le prek človeškega poloma, poloma križa. To skušnjavo imamo mi vsi.« (Papež Frančišek, 29. maja 2013)

Papež Frančišek: Ne smemo podleči skušnjavi krščanstva brez križa

 »Jezusova pot je pot ponižanja, ki se konča na križu. Vedno bodo težave, preganjanja, kajti Jezus je po tej poti hodil pred nami. Ko kristjan nima težav v življenju, ko gre vse dobro, pomeni, da nekaj ni v redu. Morda je postal velik prijatelj svetnega duha, posvetnosti. In ravno to je za kristjana velika skušnjava… So nekateri, ki mislijo, da slediti Jezusu pomeni, ustvariti si kariero… Iz Jezusove poti ne moremo odstraniti križa: vedno je tam. Pa vendar to ne pomeni, da mora kristjan sebi delati slabo. Kristjan sledi Jezusu iz ljubezni, in kadar se Jezusa sledi zaradi ljubezni, ljubosumnost hudiča dela mnoge stvari. Duh sveta namreč ne prenese pričevanja… Jezusovo oznanilo gre do kosti, do srca, gre v notranjost in nas spreminja. In to duh sveta ne prenese in zato pride do preganjanj… Prosimo za to milost, slediti Jezusu po poti, ki nam jo je on pokazal in nas je naučil. To je nekaj lepega, kajti nikoli nas ne pusti samih. Nikoli! Vedno je z nami.« (Papež Frančišek, 28. maja 2013)

Med jutranjo mašo papež poudaril, da hoja za Jezusom ni karierizem

»Bogastvo je ovira, ki ne olajšuje poti proti Božjemu kraljestvu. Vsak med nami ima svoje bogastvo, vsak. Vedno je kakšno bogastvo, ki nas ovira pri tem, da bi se približali Jezusu. In ravno to bogastvo je treba poiskati. Izprašati si moramo vest o tem, kaj je naše bogastvo, kajti preprečuje nam, da bi se na življenjski poti približali Jezusu… Kultura blagostanja… nas dela manj pogumne, lene in egoistične. Blagostanje nas omrtviči, je anestezija…, oropa nas poguma, da bi stopili bliže k Jezusu.« (Papež Frančišek, 27. maja 2013)

Frančišek med jutranjo mašo opozoril na bogastvo, ki nam preprečuje hojo za Jezusom