»Prvo berilo nam danes govori o teofaniji Boga v času kralja Salomona. Gospod se je kot oblak spustil nad svetišče, katerega je napolnila Božja slava. Gospod svojemu ljudstvu govori na veliko načinov: preko prerokov, duhovnikov, Svetega pisma. A teofanija govori v drugačni obliki od Besede. Gre za drugačno navzočnost, bližjo, brez posredovanja. To se zgodi v liturgičnem obhajanju, ki ni nekakšno družabno dejanje in ni srečanje vernikov, ki se zberejo, da bi skupaj molili. Je nekaj drugega. V liturgiji je Bog navzoč, v njej je Gospodova navzočnost stvarna.
Ko obhajamo mašo, ne uresničujemo uprizoritve zadnje večerje. Ne, ni uprizoritev. Je nekaj drugega: je prav zadnja večerja. Maša pomeni prav to - še enkrat živeti Gospodovo trpljenje in odrešilno smrt. Je teofanija: Gospod postane navzoč na oltarju, da bi bil darovan Očetu za zveličanje sveta. Pri maši zato sodelujemo. Sodelujemo v teofaniji, v tej skrivnosti Gospodove navzočnosti med nami.
Jaslice ali križev pot so uprizoritve. Medtem ko je maša nasprotno resničen spomin, to je teofanija, ko se Bog približa in je z nami, mi pa sodelujemo v skrivnosti razodetja. Žal pogosto med mašo gledamo na uro in štejemo minute. To ni drža, ki bi jo od nas zahtevala liturgija. Liturgija je 'čas Boga in prostor Boga'. Mi moramo biti tam, v tem času in prostoru Boga, ne da bi gledali na uro. Liturgija pomeni prav, vstopiti v skrivnost Boga, pustiti se voditi k skrivnosti in biti v skrivnosti. Med prisotnimi pri jutranjih mašah v kapeli Doma sv. Marte je morda tudi kdo, ki meni, da je moral priti sem, ker v turistični ogled Rima spada tudi obisk papeža, ki vsako jutro mašuje v Domu sv. Marte. Pridejo, kot da bi prišli na nek turistični kraj. Zbrali ste se tukaj, da bi vstopili v skrivnost: To je liturgija. Čas Boga, prostor Boga, Božji oblak, ki nas vse ovije.
Kot otrok sem med pripravo na prvo obhajilo slišal pesem, ki je govorila o tem, da oltar varujejo angeli. In sicer, da bi dali smisel Božji slavi, prostoru Boga, času Boga. Obhajanje liturgije torej predpostavlja to razpoložljivost, da bi vstopili v Božjo skrivnost, v njegov prostor in čas, ter da bi se izročili tej skrivnosti. Prosimo Gospoda, naj nam da ta smisel za sveto. Z le-tem bomo razumeli, da je eno moliti doma, moliti v cerkvi, moliti rožni venec, moliti mnoge lepe molitve, križev pot, brati Sveto pismo. Drugo pa je evharistično obhajanje. V obhajanju vstopimo v skrivnost Boga, na tisto pot, ki je sami ne moremo nadzirati. Le On je edini, Njemu slava, On je moč, On je vse. Prosimo za to milost: da bi nas Gospod naučil vstopiti v skrivnost Boga!« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 10.2.2014)