»Kristjani se moramo izogibati lagodnim držam, kajti krščansko upanje je dinamika, pomeni biti usidrani na obali onstranstva.
Kaj je upanje za kristjana? Ne gre za optimizem, ampak za goreče pričakovanje, ki se steguje k razodetju Božjega Sina. 'Stvarstvo je bilo namreč podvrženo minljivosti'. Kristjan torej živi napetost med upanjem in suženjstvom. Upanje ne zavaja, temveč je gotovo. Pa vendar ga včasih ne razumemo dobro, zamenjujemo ga z optimizmom in mislimo, da je človek upanja optimistična oseba, a temu ni tako. Upanje ni optimizem; ni tista sposobnost gledati na stvari z dobrim razpoloženjem in iti naprej. Ne, to je optimizem, to ni upanje. Upanje ne pomeni pozitivne drže do stvari. Ni lahko razumeti, kaj je upanje. Pravijo, da je najbolj ponižna med krepostmi, ker se skriva v življenju. Vero lahko vidimo in čutimo, vemo, kaj je. Tudi ljubezen poznamo, vidimo jo v konkretnih dejanjih. A kaj je upanje? Kaj je ta drža upanja? Da bi se ji nekoliko približali, lahko rečemo, da je upanje tveganje, je krepost tveganja; kot pravi sv. Pavel, je krepost gorečega pričakovanja razodetja Božjega Sina. In to ni prevara.
Imeti upanje torej pomeni, stegovati se k temu razodetju, temu veselju, ki bo naša usta napolnilo z nasmehom. Upanje je torej nekaj več kot optimizem, je nekaj drugega. Prvi kristjani so upanje upodabljali kot sidro, pritrjeno na obali onstranstva. Naše življenje je namreč hoja proti temu sidru. In kje smo mi usidrani? Smo usidrani na obali tistega oddaljenega oceana ali smo usidrani v umetni laguni, ki smo jo sami ustvarili s svojimi pravili, obnašanjem, urniki, klerikalizmi, cerkvenimi in necerkvenimi držami? Tam, kjer je vse lagodno in varno? To ni upanje.
Sv. Pavel pokaže še drugo podobo upanja: porod. Smo v pričakovanju; in to je porod. Upanje se nahaja v tej dinamiki: dajati življenje. A sad Svetega Duha se ne vidi, pa vendar vem, da Duh deluje. Dela v nas, kot da bi bil majhno gorčično seme, znotraj pa je polno življenja, moči, ki ga žene naprej, da postane drevo. Duh deluje kot kvas: ne vidi se ga, a je tu. To je milost, za katero je treba prositi.
Eno je, živeti v upanju, kajti v upanju smo rešeni, druga stvar pa je, živeti kot dobri kristjani in nič več. Živeti v pričakovanju razodetja ali živeti dobro z zapovedmi; biti usidrani na obrežju onstranstva ali parkirani v umetni laguni… Mislim na Marijo; bila je mlado dekle in potem, ko je slišala, da je mama, je spremenila svojo držo in je šla, pomagala je in zapela hvalnico. Ko ženska postane noseča, je ženska, a nikoli ni samo ženska, je mama. Tako je na nek način tudi z upanjem. Spremeni nam držo: smo mi, a nismo mi; smo mi, a iščemo onkraj, smo usidrani onkraj.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 29.10.2013)