V središče postaviti Kristusa in Cerkev
"Središčno mesto mora imeti Jezus - za vsakega jezuita in vso Družbo, ki se tudi imenuje Jezusova. To pomeni, da moramo pred sabo imeti 'Kristusa, vedno večjega', ki nas vedno vodi ven iz nas samih, da izstopimo iz lastne ljubezni, hotenja in interesov. Vedno obstaja skušnjava, da bi mislili, kako smo mi v središču. Kristus je naše življenje! K središčnemu mestu Kristusa sodi tudi središčno mesto Cerkve: sta dva ognja, ki ju ne moremo ločiti: Ne morem slediti Kristusa drugače kot v Cerkvi in s Cerkvijo. Tudi v tem primeru jezuiti in celotna Družba niso v središču, ampak so v službi Kristusa in Cerkve, ki je nevesta našega Gospoda Kristusa in naša sveta mati. Da bi bili možje, ukoreninjeni in utemeljeni v Cerkvi: takšne nas hoče Jezus. Ne more biti vzporednih in samotnih poti. Lahko se hodi v iskanju in ustvarjalnosti, ampak vedno v skupnosti in v Cerkvi. Služiti Kristusu pomeni, ljubiti to konkretno Cerkev in ji služiti z velikodušnostjo in duhom pokorščine.

Pustiti, da nas osvoji Kristus
Pot, da bi živeli to dvojno središčnost, je v tem, da se pustimo osvojiti Kristusu. Iščem Jezusa in mu služim, ker me je on prvi iskal, ker me je on osvojil. On je vedno prvi. Ko mi pridemo, je on že tam in nas čaka. V drugem tednu ignacijanskih duhovnih vaj Kristus pravi: Kdor hoče hoditi z mano, mora z mano delati, kajti če mi bo sledil v trpljenju, mi bo sledil tudi v slavi. Kristus nas torej mora osvojiti, da bi mu lahko darovali vso našo osebo in ves naš napor; povedati Gospodu, da hočemo storiti vse za njegovo večjo slavo, ga posnemati v prenašanju sramotenja, preziranja, uboštva. Pustiti, da me osvoji Kristus, pomeni, vedno se stegovati proti tistemu, kar je pred mano, proti Kristusovemu cilju, ter se v resnici in iskrenosti vprašati: Kaj sem naredil za Kristusa? Kaj delam za Kristusa? Kaj moram narediti za Kristusa?...

Čutiti sram, da bi bili ponižni
Ko gledamo križanega Kristusa, čutimo zelo človeško in zelo plemenito čustvo, ki je sram: gledamo na Kristusovo modrost in na našo nevednost, na njegovo vsemogočnost in na našo slabost, na njegovo pravičnost in na našo krivičnost, na njegovo dobroto in našo hudobijo. Prositi za milost sramu! Občutek sramu prihaja iz stalnega pogovora z Jezusom, iz sramu pred njim zardimo, uglasi nas s Kristusovim srcem, spremlja nas v vsakodnevni hoji za Gospodom. To nas vedno vodi v ponižnost, da živimo to pomembno krepost. Ponižnost, zaradi katere se vsak dan zavedamo, da nismo mi tisti, ki gradimo Božje kraljestvo, ampak je vedno Gospodova milost, ki deluje v nas; ponižnost, ki nas spodbuja, da v celoti služimo Kristusu in Cerkvi in ne našim idejam…" (Papež Frančišek v homiliji na praznik sv. Ignacija Lojolskega, Rim, 31.7.2013)