»Cerkev je Božja hiša, kraj njegove prisotnosti, kjer lahko najdemo in srečamo Gospoda. Cerkev je tempelj, kjer prebiva Sveti Duh, ki jo oživlja, vodi in podpira. Sredi Božjega ljudstva, med nami, ki smo Cerkev, lahko srečamo Boga Očeta, srečamo Jezusa, srečamo Svetega Duha… V Cerkvi ni nihče nekoristen! Vsi smo potrebni za izgradnjo tega templja. Nihče ni bolj pomemben od drugega, ampak smo vsi enaki v Božjih očeh. Tudi papež je enak vsem ostalim, vsi smo bratje, nihče ni anonimen, vsi oblikujemo in gradimo Cerkev. To tudi pomeni, da če manjka opeka našega krščanskega življenja, manjka tudi nekaj lepote Cerkvi…
Kako živimo to, da smo Cerkev? Smo živi kamni ali pa smo utrujeni, zdolgočaseni in ravnodušni kamni? Kristjan mora biti živ, vesel, da je kristjan. Mora živeti lepoto tega, da je del Božjega ljudstva, da je Cerkev. Odprimo se delovanju Svetega Duha in tako postanimo dejavni del naših skupnosti. Gospod naj nam podari svojo milost in svojo moč, da bi lahko bili globoko združeni s Kristusom, ki je vogelni kamen, steber, podporni kamen našega življenja in vsega življenja Cerkve. Molimo, da bi vodeni z njegovim Duhom bili vedno živi kamni njegove Cerkve.« (Papež Frančišek med splošno avdienco, 26. junija 2013)
Papež Frančišek med splošno avdienco: Cerkev je tempelj Svetega Duha in mi smo njeni živi kamni
»Vsak moški ima globoko v svoji notranjosti zapisano željo po očetovstvu. Duhovnik pri tem ni izjema, čeprav je njegova želja usmerjena in živeta na poseben način. Kadar moški nima te želje, v njem nekaj manjka, nekaj ni v redu. Tudi kdor se je odločil za celibat, bi moral čutiti veselje očetovstva, da lahko živi polno in zrelo: Očetovstvo pomeni dati življenje drugim. In za duhovnika je to pastoralno očetovstvo oz. duhovno očetovstvo.« (Papež Frančišek med sv. mašo, 26. junija 2013)
Papež Frančišek: Tudi duhovniki naj bi živeli posebno milost očetovstva
»Bog nam vedno govori kot posameznikom, kajti ustvaril nas je po svoji podobi… Mi kristjani smo bili poklicani kot posamezniki: nihče med nami ni kristjan iz golega slučaja! Nihče! To je klic z imenom, z obljubo, ki pravi: Pojdi naprej! Jaz sem s tabo! Jaz hodim ob tebi. In tega se je zavedal Jezus; tudi v najtežjih trenutkih se je obrnil na Očeta. Bog nas spremlja, Bog nas kliče po imenu, Bog nam obljublja nasledstvo. To je gotovost kristjana. Ni naključje, ampak je klic! Klic, ki nas vodi naprej. Biti kristjan je klic ljubezni, prijateljstva; je klic, da postanem Božji otrok, Jezusov brat; da postanem rodoviten v posredovanju tega klica drugim; da postanem orodje tega klica.« (Papež Frančišek med sv. mašo, 25. junija 2013)