Marija obišče Elizabeto

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Marijina hvalnica

In Marija je rekla:

»Moja duša poveličuje Gospoda

in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,

kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

kajti velike reči mi je storil Mogočni

in njegovo ime je sveto.

Njegovo usmiljenje je iz roda v rod

nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,

razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.

Mogočne je vrgel s prestolov

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami

in bogate je odpustil prazne.

Zavzel se je za svojega služabnika Izraela

in se spomnil usmiljenja,

kakor je govoril našim očetom:

Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom. Lk 1,39-56

Le pot ponižnih vodi v nebesa

Srečanje Marije in Elizabete je polno veselja. Zakaj? Ker vsaka ceni drugo, jo spoštuje in vzame čisto zares. Druga drugi želita postreči. Več kot očitno je, da to spoštovanje drugega in veselje nad bližnjim izvira iz globoke ponižnosti v odnosu do Boga. Lahko si predstavljamo, da sta tesno povezani v živo občestvo male Izraelove črede, božjih ubožcev, ki hrepenijo po odrešeniku. To je občestvo, ki je vsak dan iskreno molilo psalm 131, ki pravi:

GOSPOD, moje srce ni prevzetno,

moje oči se ne povzdigujejo.

Ne poganjam se za velikimi dejanji,

za čudovitejšimi od mene.

Nasprotno, potešil in pomiril sem svojo dušo

kakor otrok v naročju svoje matere,

kakor otrok je v meni moja duša.

Izrael, upaj v GOSPODA,

od zdaj dalje in na veke!

Že samo srečanje teh dveh žena nam govori o kreposti, brez katere ni poti v nebesa: PONIŽNOST. Pot v nebo, je pot ponižnih. Samo ponižni jo zmorejo prehoditi, ti pa vedo, da tudi ta krepost ni njihova zasluga, ampak božji dar. O ponižnosti tudi v Cerkvi komaj kaj govorimo. Če pa se le malo ustavimo, nam bo jasno, da se tam, kjer ni ponižnosti, začnemo vrteti okrog lastne cene, pomembnosti in veljave. Potrebno se je napihovati, pri tem zagotovo kratko potegne naš bližnji. Za Boga pa ni prostora.

Poglejmo, kaj je pravzaprav ponižnost, kakšna je pot male Izraelove črede, božjih ubožcev, ki jo je Marija prva v polnosti prehodila. Kot lahko razumemo iz evangelija, se ta pot začne v občestvu. Marija Elizabete ni obiskala po naključju. Gotovo je k njej prihajala pogosto. Odnosa, ki ga odraža njuno srečanje, nista mogli splesti čez noč. To je odnos dveh, ki delita svoje življenje in čustvovanje, svoje strahove in hrepenenja. Pri tem pa kot pravi vernici ne moreta v nobeni misli mimo Boga. On je njuno vse, on ju vodi.

V veselju živega občestva, ki pričakuje božje odrešenje, je mogoče sprejemati tudi kruto logiko ponižanja, v kateri se pravzaprav prava ponižnost rodi. Angelovo oznanjenje Marijo preseneti. Ni pričakovala, da bo Bog tako močno spremenil njene načrte. Postala bo božja mati, sprejeti pa mora težo tveganja, da bo spočela, še preden je poročena. Bolečino, da bo marsikoga razočarala, čeprav zaradi zvestobe Bogu. Prizadela bo Jožefa, prizadela svojo družino. Biti kriv, brez krivde, je ponižanje, ki je eden temeljnih kamnov ponižnosti. A le v pripravljenosti na sramoto in križ zaradi zaupanja v božjo ljubezen je mogoče sprejeti božjo voljo. Marija v vsej ponižnosti izreče svoj Zgodi se, ki postane njeno vodilo.

Ponižnost vodi v neprestano rast, ki ne prizanaša s preizkušnjami. Marija mora kljub vsemu prizadevanju v templju Jezusu priznati, da ga ne razume. Kljub temu, da ga vzgaja v najboljši veri, ne razume, zakaj sta ga morala tri dni iskati. Jezus se jima niti ne opraviči, le poduči ju, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta. Bolečina, razočaranje, ponižanje – a vse to vodi Marijo globlje. Spoznava svojo majhnost in se korak za korakom vzpenja v sfero božje veličine. Vse besede ohranja in jih premišljuje.

Prav tako je ponižana pred svati, ko želi poskrbeti za novoporočenca, ko je na svatbi zmanjkalo vina. Jezus jo grobo zavrne: Kaj je tebi žena, moja ura še ni prišla. Marija v vsej ponižnosti spet prizna, da je le božja služabnica, šteje vedno le Bog. Karkoli vam poreče storite.

Ko je vseh preizkušenj že polna mera, ko doživlja ponižanje na križevem potu, se mora odpovedati tudi svojemu lastnemu sinu. Na križu se ji na nek način odpoveduje in ji pravi: Žena – ne mati ter ji daje apostola Janeza za sina. Popolna razlastitev je pravzaprav pogoj za pot v nebo!

Pot v nebo je pot božjih ubožcev. Pot tistih, ki se zavedajo svoje majhnosti in se veselijo božje veličine. Pot tistih, ki ob sebi vidijo brate in sestre na isti poti in ne tekmece. Ki ne tekmujejo, ampak spoštujejo. Ki se vesele ponižanja, ker vedo, da brez ponižanja, ni ponižnosti, brez ponižnosti pa ni nebes. Naj nas Bog po Marijini priprošnji tesneje povezuje v mala občestva božjih ubožcev. Naj v njih zaživi medsebojno spoštovanje in veselje. Naj se kakor Marija ne zavrtimo okrog sebe, ampak v ponižnosti sledimo Bogu, ki skrbno piše našo zgodovino. Amen.