Dvom razjeda: Ali ima smisel opravljati apostolsko delo?

Skušnjava misijonarja, duhovnika, laiškega apostola, kogarkoli, ki ga je v areno apostolata gnala ljubezen. So take ure, ko se pri doživljanju neuspehov, nemoči, duševne utrujenosti in potrtosti človek sprašuje: Ali ima smisel? Zares skušnjava. In težka. In nemalo jih podleže. Treba je imeti v zalogi veliko mero optimizma. Odkriti je treba notranjo vsebino poklica. Že preden se odločim za to pot, moram biti prepričan o pomenu poslanstva. Bog me pošilja, da oznanjam. Ni mi pa dal nobenega zagotovila, da bom sam osebno doživel uspeh, morda nasprotno: poraz. Če nisem prepričan, da je vredno desetletja garati za rešenje ene same duše, se bo dvom večkrat prikradel v dušo. Če nisem prepričan, da bo moja osebna žrtev nekoč in nekje rodila sad, čeprav ga sam ne bom videl, potem na svojem mestu ne bom z vsem srcem. Težava je ta, da smo neučakani in želimo videti, prešteti, v statistike zajeti svoje uspehe. Bogu pa se nikamor ne mudi. Raje ne na pot apostolata, če nisi gotov, da greš samo zaradi Gospoda in boš delal samo zanj. Uspeh ali neuspeh, to je v božjih rokah. V naših rokah je garanje. Za tako stališče je treba dozorelosti, ki pa ni odvisno od let, ampak od človekovega srca. So mladi, krepki apostoli, pa so tudi stari omahljivci.

Danes mi je potreben posebno zbran molk, da si dam odgovor.