»Danes je lepa priložnost za povabilo, da bi Cerkev odvrgla vse, kar je posvetnega. Ko se v medijih govori o Cerkvi, se predpostavlja, da so Cerkev duhovniki, redovnice, škofje, kardinali in papež. Vendar pa smo Cerkev mi vsi – od prvega krščenega naprej. In tako moramo vsi slediti poti, ki nam jo je pokazal Jezus. To pa je pot izpraznjenja. On je postal služabnik, bil je ponižan vse do križa. Če želimo biti kristjani, ni druge poti kot ta. Nekateri sprašujejo, če ne bi mogli krščanstva narediti malo bolj človeškega, brez križa, brez Jezusa, brez izpraznjenja. Tako bomo postali 'kristjani iz slaščičarne', podobni lepim tortam in slaščicam. Kar je sicer lepo, vendar tako nismo pravi kristjani.

Cerkev mora danes odvreči zelo veliko nevarnost, ki grozi vsem, to je nevarnost posvetnosti. Kristjan ne sme živeti posvetno. Posvetnost nas vodi v nečimrnost, oblastnost, ošabnost. In to je malik, ni Bog. In malikovalstvo je največji greh.

Vsi se moramo znebiti te posvetnosti: duha, ki je nasproten duhu blagrov; duha, ki je nasproten Jezusovemu duhu. Zelo žalostno je videti posvetnega kristjana, ki se zanaša na gotovost, ki mu jo, kot misli, nudita tako vera kot tudi svet. Jezus sam je rekel: 'Nihče ne more služiti dvema gospodarjema': ali služiš Bogu ali denarju. Denar predstavlja vse to, kar predstavlja duh posvetnosti. Žalostno je izbrisati z eno roko to, kar z drugo pišemo. Evangelij je evangelij! Bog je eden! Jezus je postal služabnik za nas in tu ni prostora za duha sveta. 

Danes sem tukaj z vami. Mnoge od vas je oropal ta kruti svet, ki ne dá dela, ki ne pomaga; kateremu ni mar, da otroci umirajo od lakote; da toliko družin nima hrane, dostojanstva, da bi domov prinesli kruh; da mora toliko ljudi bežati iz sužnosti, lakote, bežati zato, da bi bili svobodni. Z veliko bolečino tolikokrat vidimo, da mnoge doleti smrt, kot je bilo včeraj pri Lampedusi: danes je dan žalovanja. To povzroča duh sveta.

Naravnost smešno je, če kristjan – če duhovnik, sestra, škof, kardinal, papež – želi iti po poti te posvetnosti, ki je drža, ki ubija. Duhovna posvetnost ubija. Ubija dušo! Ubija ljudi! Ubija Cerkev! Frančišek, ki je na tem mestu odvrgel svoja oblačila, je bil mladenič, ki sam za to dejanje ni imel moči. Božja moč je bila tista, ki ga je spodbudila, da je to storil. Božja moč, ki nas je želela spomniti na to, kar je Jezus govoril o duhu sveta; na to, kaj je Jezus prosil Očeta - da bi nas Oče obvaroval pred duhom sveta.

Prosimo, da bi Bog vsem kristjanom dal milost in pogum, da bi odvrgli posvetnost, ki je gobavost, rak današnje družbe.« (Papež Frančišek v Assisiju ob srečanju z ubogimi, 4.10.2013)

Papež ob srečanju z ubogimi v Assisiju: odvrzimo vse, kar je posvetno 

»Mi smo med Kristusovimi ranami. Tem ranam moramo prisluhniti in jih prepoznati… Na oltarju častimo Jezusovo meso. Jezus je skrit v Evharistiji, skrit je v teh ranah … Ranam moramo prisluhniti… Kristjan časti Jezusa, kristjan išče Jezusa, kristjan bo prepoznal Jezusove rane… Jezus je prisoten v Evharistiji, tukaj je Jezusovo meso. Jezus je prisoten med vami. Jezusovo meso so Jezusove rane v teh osebah… Jezusove rane so tukaj in so v nebesih pred Očetom. Mi zdravimo Jezusove rane tukaj. On, iz nebes, nam kaže svoje rane in pravi vsem nam: 'Čakam te!'. 
Naj Gospodova ljubezen pride nad vse nas. Naj nam Gospod reče, da so te rane njegove in nam pomaga, da jim mi kristjani prisluhnemo.« (Papež Frančišek v Assisiju med obiskom otrok s posebnimi potrebami, 4.10.2013)

Papež Frančišek v Assisiju obiskal otroke in mlade s posebnimi potrebami: prisluhnimo njihovim ranam, to so Jezusove rane