Poklicanost v zakonsko in družinsko življenje
»Za oblikovanje družine je potreben pogum. Zakon je resnični poklic, kakor sta to tudi duhovništvo in posvečeno življenje. Dva kristjana, ki se poročita, v svoji ljubezenski zgodbi prepoznata Gospodov klic, poklicanost, da iz dveh, moškega in ženske, oblikujeta eno samo telo, eno samo življenje. Zakrament zakona ovije to ljubezen z Božjo milostjo, ukorenini jo v samem Bogu. S tem darom, s to gotovostjo poklicanosti, zakonca lahko varno začneta svojo pot in brez strahu, kajti skupaj se lahko spoprimeta z vsako stvarjo. Pomislimo na zakonce prejšnjih generacij. Svojo moč so črpali iz gotovosti, da je z njimi Gospod in je družina blagoslovljena z zakramentom, prav tako pa je blagoslovljeno sprejemanje otrok in njihova vzgoja. S to gotovostjo so premagali še tako velike preizkušnje.

Za to pa je potrebna moralna in duhovna baza, ki pa je družina in družbeno izročilo danes več ne zagotavljata. Današnja družba namreč daje prednost bolj individualnim pravicam kot družini, prednost daje odnosom, ki trajajo, dokler ne pridejo težave. Tvegano se je poročiti, tvegano. Ogrožata nas egoizem, ki se vedno vrača in se ne zna odpreti za drugega, ter kultura provizoričnega, ki daje vtis, da ni nič dokončno, vse je začasno. Jezus pa nas ni zveličal provizorično, začasno: zveličal nas je dokončno!

Poklicanost v celibat in devištvo
Družina je poklicanost, ki jo je Bog vpisal v naravo moškega in ženske, a tu je še druga poklicanost, ki dopolnjuje zakon: poklicanost v celibat in devištvo za nebeško kraljestvo. Da bi prepoznali ta klic in mu sledili sta potrebni molitev in hoja v Cerkvi. Na začetku vsake poklicanosti v posvečeno življenje je vedno močna izkušnja Boga, ki se ne pozabi in ostane v spominu vse življenje. Tega mi ne moremo načrtovati. Bog nas vedno preseneti. Bog je tisti, ki kliče, a pomembno je, da vsak dan gojimo odnos z njim, ga poslušamo v tišini pred tabernakljem in v svoji notranjosti, mu govorimo, pristopamo k zakramentom. Imeti domačni odnos z Gospodom je kot imeti odprto okno našega življenja, da bi lahko slišali njegov glas, kaj želi od nas.

Evangelij – evangelizacija in spreminjati svet
Evangelij se ne nanaša samo na vero, nanaša se na celotnega človeka, na svet, družbo, človeško civilizacijo. Evangelij je sporočilo Božjega zveličanja za človeštvo. Pri tem ne gre samo za prazne besede. Človeštvo zares potrebuje zveličanje, da je rešeno. To vidimo vsak dan v časopisih, televizijskih novicah; vidimo okoli sebe, v osebah in situacijah; vidimo v nas samih. Vsak med nami potrebuje zveličanje. Potrebujemo rešenje od zla, ki v svetu deluje, vendar pa ni nepremagljivo, pred njim se kristjan ne preda. Naša skrivnost je, da je Bog večji od zla – in to je res! Bog je večji od zla. Bog je neskončna ljubezen, je usmiljenje brez meja. In ta Ljubezen je premagala zlo v sami korenini, s Kristusovo smrtjo in vstajenjem. To je evangelij, dobra novica: Božja ljubezen je zmagala! Kristus je umrl na križu za naše grehe in je vstal. Z njim se lahko borimo proti zlu in ga premagamo - vsak dan. Evangelij torej ima dva med seboj povezana cilja: prebujati vero – to je evangelizacija; in spreminjati svet v skladu z Božjim načrtom – in to je krščansko oživljanje družbe. Gre za eno samo poslanstvo: Prinašati evangelij s pričevanjem lastnega življenja. To spreminja svet!« (Papež Frančišek v odgovorih na vprašanja mladih v Assisiju, 4.10.2013) 

Frančišek obisk Assisija sklenil s srečanjem z mladimi pri Porciunkuli