»Dragi bratje in sestre, dober dan. Najprej bi se rad zahvalil Bogu za dan, ki sem ga predvčerajšnjim preživel v Assisiju. Pomislite, bil sem prvič v Assisiju in zame je bil velik dar, poromati tja ravno na praznik sv. Frančiška. Zahvaljujem se prebivalcem Assisija za prisrčen sprejem. Najlepša hvala!
Odlomek današnjega evangelija se začenja takole: 'Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: 'Pomnôži nam vero!'« (Lk 17,5-6). Mislim, da lahko vsi mi enako vzklikamo. Tudi mi, kakor apostoli recimo Gospodu Jezusu: 'Pomnôži nam vero!' Da, Gospod, majhna je naša vera, slabotna je naša vera, krhka, a ti jo darujemo takšno, kakršna je, da bi jo ti pomnožil. Se vam zdi, da bi vsi skupaj tole ponovili: 'Gospod, pomnôži nam vero! Vsi skupaj: 'Gospod, pomnôži nam vero! Gospod, pomnôži nam vero! Gospod, pomnôži nam vero!' Nam jo bo pomnožil?
In Gospod, kaj nam odgovarja? Odgovarja nam: 'Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje, in bi vam bila pokorna'. Gorčično seme je zelo majhno, a Jezus pravi, da je dovolj, če imamo tako majhno ter iskreno vero in bomo lahko delali človeško gledano nemogoče, nedoumljive stvari. In še res je! Vsi poznamo preproste, ponižne osebe, ki imajo močno vero ter resnično premikajo gore! Mislimo na gotove mame in očete, ki se soočajo z zelo težkimi situacijami, ali na bolnike, tudi težko bolne, ki prenašajo vedrino na tiste, ki jih obiščejo. Te osebe, ravno zaradi njihove vere, se ne bahajo s tem, kar delajo, nasprotno, kakor zahteva Jezus v evangeliju, pravijo: 'Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti' (Lk 17,10). Veliko jih je tudi med nami, ki imajo to močno, ponižno vero. In to dobro dene!
V mesecu oktobru, ki je še posebej posvečen misijonom, pomislimo na številne misijonarje, može in žene, ki so zaradi tega, da so prinesli evangelij, premagali številne ovire ter resnično za to dali življenje, kakor tudi pravi sveti Pavel Timoteju: 'Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč' (2Tim 1,8). Toda to se tiče vseh. Vsak od nas v svojem vsakodnevnem življenju, lahko pričuje z Božjo močjo, z močjo vere za Kristusa. Tudi majčkena vera, ki jo imamo je močna in s to močjo je potrebno pričevati za Jezusa Kristusa. Bodimo kristjani z življenjem, z našim pričevanjem.
In kako naj zajemamo to moč? Zajemamo jo v molitvi od Boga. Molitev je dihanje vere. Zaupljivega odnosa, odnosa ljubezni pa ni brez pogovora. Molitev je torej pogovor duše z Bogom. Oktober je tudi mesec rožnega venca. Po izročilu je na to prvo nedeljo molitev k Mariji v Pompejih, k Blaženi Devici Mariji rožnega venca. Duhovno se povežimo s tem zaupljivim dejanjem do naše Matere in sprejmimo iz njenih rok rožni venec. Rožni venec je šola molitve. Rožni venec je šola vere!«
»Želim se skupaj z vami spomniti tudi vseh, ki so v četrtek izgubili življenje v Lampedusi. Vsi v tišini molimo za te naše brate in sestre: žene, može, otroke. Pustimo, da joče naše srce. Molimo v tišini...« (Papež Frančišek na Trgu sv. Petra pri molitvi Angelovega čaščenja, 6.10.2013)