»Kako mi molimo? Molimo iz navade, pobožno in brezskrbno, ali pa se pogumno postavimo pred Gospoda, da bi ga prosili milosti, da bi ga prosili tisto, za kar molimo? Pogum v molitvi – molitev, ki ni pogumna, ni prava molitev; pogum, da zaupamo, da nas bo Gospod uslišal; pogum, da trkamo na vrata. Gospod namreč pravi: 'Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.' A treba je prositi, iskati in trkati.
Ali znamo trkati na Božje srce? V evangeliju nam Jezus pravi: 'Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.' In ravno to je zelo pomembno. Ko pogumno molimo, nam Gospod nakloni milost, a po milosti nam da tudi samega sebe. Gospod namreč milosti nikoli ne pošlje po pošti, prinese jo On sam, kajti On je milost. To, kar mi prosimo, je kot papir, v katerega je milost zavita. A resnična milost je On, ki pride in nam jo prinese. Naša molitev, če je pogumna, doseže to, kar prosimo, a prav tako tisto, kar je najpomembnejše: Gospoda.
Kot beremo v evangelijih – nekateri prejmejo milost in odidejo, na primer: od desetih gobavcev, ki jih ozdravi Jezus, se samo eden vrne in se mu zahvali… Slepi človek iz Jerihe je ozdravljen in nato slavi Boga… A treba je moliti s pogumom vere ter prositi tudi to, kar si v molitvi ne drznemo upati, to je, samega Boga. Mi prosimo za milost, a ne upamo si reči: Ti pridi in mi jo prinesi! Vemo, da milost vedno prinese On. On je tisti, ki pride in nam jo da. Ne osmešimo se, da bi vzeli milost in pri tem ne bi prepoznali Njega, ki nam jo prinaša, ki nam jo daje, to je – Gospoda.
Naj nam Gospod podeli milost, da bi vedno in v vsaki milosti prejeli Njega; da bi ga prepoznali in ga slavili; da bi v milosti našli Gospoda.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 10.10.2013)