»Drage družine, dragi bratje in sestre, spodbujam vas, da povsod, tudi v najbolj razkristjanjena okolja, predvsem pa na bivanjske periferije, ponesete evangelij Jezusa Kristusa. Evangelizirajte z ljubeznijo, vsem prinašajte Božjo ljubezen. Povejte tistim, ki jih boste srečali na poti svojega poslanstva, da Bog ljubi človeka takšnega, kot je, tudi z njegovimi omejitvami, napakami in grehi. Ravno zato je poslal svojega Sina, da bi nase vzel naše grehe. Bodite glasniki in pričevalci Očetove neskončne dobrote in neizčrpnega usmiljenja.
Skrbeti za izgradnjo in ohranjanje občestva v krajevni Cerkvi
Neokatehumenska pot ima svojo karizmo in dinamiko, dar pa, kot vsi darovi Svetega Duha, ima globoko eklezialno razsežnost. To pomeni, prisluhniti življenju Cerkve, kamor ste poslani, da bi tako cenili bogastvo, trpeli zaradi slabosti, če je potrebno, in hodili skupaj kot ena sama čreda pod vodstvom pastirjev krajevnih Cerkva. Občestvo je bistveno. Včasih se je bolje odpovedati zahtevam, ki bi jih naj živeli v vseh podrobnostih, samo da bi zagotovili edinost med brati, ki oblikujejo eno cerkveno skupnost, katere del se morate vedno čutiti.
Kamor koli greste, Sveti Duh je že tam
Kamor koli greste, pomislite, da Božji Duh tja prispe pred vami. To je pomembno. Gospod je vedno pred nami! Tudi na najbolj oddaljenih krajih, tudi v zelo drugačnih kulturah, Bog vsepovsod trosi semena svoje Besede. Od tu izhaja potreba po posebni pozornosti do kulturnega konteksta, v katerem bodo delale družine. Pogosto gre za zelo drugačno okolje od tistega, iz katerega prihajajo. Mnogim se bo težko naučiti jezika, a tudi ta napor je cenjen. Mnogo bolj pomembno bo vaše prizadevanje, da se 'naučite' kultur, ki jih boste srečali, da bi znali prepoznati potrebo po evangeliju, ki je navzoča vsepovsod, ter prav tako delo Svetega Duha, ki ga je ta opravil v življenju in zgodovini vsakega naroda.
Z ljubeznijo skrbeti drug za drugega
Z ljubeznijo skrbite drug za drugega, na poseben način za najšibkejše. Neokatehumenska pot, v kolikor pomeni odkrivanje lastnega krsta, je zahtevna pot, na kateri lahko brat ali sestra naletita na nepričakovane težave. V teh primerih je urjenje v potrpežljivosti in usmiljenju s strani skupnosti znamenje zrelosti vere. Svobodi vsakega se ne sme delati sile. Mora se spoštovati tudi morebitno izbiro tistega, ki se odloči, da bo zunaj Poti iskal druge oblike krščanskega življenja, ki mu bodo pomagale rasti v odgovarjanju na Gospodov klic.« (Papež Frančišek članom Neokatehumenske poti, v Vatikanu, 1.2.2014)