Nedeljska maša.

Četudi je kdo vsak dan pri maši, je nedeljska maša nekaj potrebnega. Je občestveni evharistični shod. Ves teden je zajet vanjo. Od nje odnašamo moč in blagoslov za naslednjih šest dni. Cerkev nam je v narodnem jeziku in prenovi bogoslužja predvsem to hotela dati: sveta maša mora biti naša. Nad nami je Bog: Večni, Ljubezen, Oče. Molitev ni le premikanje ustnic, ni le slabotno človeška, je silna, ker z nami moli Kristus. Ves svet je postal Kalvarija, iz trenutka v trenutek se dvigajo k nebesom njegove prebodene roke: Oče, odpusti jim! S kakšnim zanosom sklenemo evharistično molitev: po Kristusu, s Kristusom, v Kristusu. Cerkev ni gledališče, ni koncertna dvorana – tudi to je dobro premisliti. Je naš skupni dom, kjer kot ena družina obnavljamo Gospodovo smrt in vstajenje. Župnijski oltar je naš skupni žrtvenik, pa tudi naša skupna miza. Od tod se razhajamo na vse strani: z božjo močjo, z božjim blagoslovom. Kako je mogoče razumeti, da je še komu potrebna zapoved nedeljske maše? Kaj ni po sebi razumljiva? Kaj ne kriči naša duša po njej?