Marijino brezmadežno Srce

Na poti zemskega življenja sta bili povezani obe srci: od trenutka učlovečenja do Kalvarije in še čez, do Marijinega vnebovzetja in sta združeni tudi danes. Liturgična logika: oba praznika si sledita drug za drugim. In Marija je vse te besede ohranila v svojem srcu. Razen slavospeva »Magnificat« je malo Marijinih besed. Veliko je Marijinega molka. Srce. Ni moči misliti na mater brez srca. Materinstvo brez srca je poteptano ženstvo. Čeprav je praznik sam razmeroma mladega datuma, je pobožna misel na Marijino materinsko srce davna, kar prakrščanska. Mati ima šesti čut. To je tipično materinsko. In če je v božjih načrtih odrešenja bilo potrebno sodelovanje človeka, potem je gotovo najlepše, kar si je Bog na tej zmaličeni zemlji mogel izbrati, ravno materinsko srce, zdaj Marijino brezmadežno Srce. Noben samorastnik ni tako sam svoj, da ga ne bi kdaj pa kdaj zažejalo po vedri ljubezni matere. To je naš krščanski privilegij, da jo imamo: Mater z vedrim, ljubečim srcem. Zato je ta pobožnost ne le za nežno dekle, je prav tako za tršatega moža. Je naša, krščanska in je prinesla že neslutenih blagoslovov v naše vrste: vodila je v velika in mala spreobrnjenja, oblikovala svetnike, prerodila cele generacije. Marija, tudi jaz bi bil rad tvoj otrok s srcem.