Prilika o nespametnem bogatašu

Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« On pa mu je dejal: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« Lk 12,13-21

Kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?

Pogled se mi je ustavil pri Jezusovem odgovoru na prošnjo enega izmed dveh bratov, ki sta bila v sporu. Na prošnjo: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« Mu je Jezus odgovoril: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« (prim. Lk 12,13-14). Zakaj se Jezus brani, da bi posredoval v sporu?! Ob tem sem pomislil še na dva dogodka. Pred štirinajstimi dnevi smo brali o Mariji in Marti. Marta pravi: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.« (Lk 10,40-41). Kot vidimo, tudi tu Jezus ne ukrepa, ampak samo pouči.Podobno zveni odgovor materi dveh sinov. Ko ga ta prosi: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Ji je Jezus odgovoril in rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Dejala sta mu: »Moreva.« Rekel jima je: »Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.« (prim. Mt 20,21-23)

Kako to, da Jezus ne prevzame vloge sodnika ali delivca?! Saj je vendar Bog. Skušajmo iz Jezusove drže izluščiti odgovore na to vprašanje. Prvo, kar lahko ugotovimo je, da Jezus nikoli ne zlorabi svoje moči, da bi se postavljal nad drugega. Prišel je v ponižnosti in do konca ostaja ponižen. Postal je človek, da bi nam bil blizu, zato vedno ostaja človek, čeprav bi v naših očeh kdaj veliko raje videli, da bi pokazal svojo moč. Torej Bog ostaja vedno ponižen!

Jezus se v človeka potopi, ga vedno skuša razumeti. Nikoli ne govori mimo človeka. Najprej vidi globoko v srce. Zato smo danes slišali opomin obema: Življenje ni iz bogastva. To mora slišati tisti, ki si želi dediščine, kot drugi, ki si jo mogoče po krivici lasti. Jezus z globokim pogledom vidi v srce.

Jezus se ne postavlja na eno ali drugo stran, preden ne pove resnice o odnosu, resnice o stvareh. Ključna je resnica, ne kdo bo zmagal. Zato vedno pojasnjuje, pripoveduje v prilikah, da bi nas prebudil k razmišljanju.

Prepričan sem, da Jezusa odnosi, ki jih vidi oz. v katere stopa, vedno bolijo. Ve, kaj je v srcu drugega, pozna njegove zmote in zablode, a nikoli ne uporabi sile, da bi bližnjega spreminjal. On vedno pušča svobodo. Nikoli je ne vzame. Svoboda bližnjega je zanj nedotakljiva. Kljub temu, da ta gre v napačno smer, ne uporabi sile.

Zato pa vedno trpi. Jezus ne dela sile drugemu, težo trpljenja pa prevzema nase. Čeprav ve, da bo krivica povzročila trpljenje, ne poseže po moči, ampak krivico sprejema nase. Je kakor jagnje, ki pred strižci umolkne. Nosi naše bolečine in naš grehe.

Kako drugačni so pogosto naši odnosi! Mislim, da najbolje poznamo dve skrajnosti. Če pogledamo v današnji primer, bi med nami lahko našli predvsem dva odziva. Prvi je: To se me ne tiče. Problem vržemo čez rame in odidemo. Drugi pa: Z neverjetno angažiranostjo, ki nima ne repa ne glave, se vtikamo v odnose ali v druge, ki se po naših predstavah morajo spremeniti, silimo dva, naj se spravita, naj se pogovorita, naj rešita, kar se je zapletlo.

Pri obeh držah zmanjka tista prava Ljubezen. Vrtimo se okrog lastnih interesov, ne vidimo bližnjih, ampak le svoj prav in svojo korist. Nihče pa ne bi trpel. Jezus je drugačen. V njegovi drži se vedno zrcalijo vse njegove temeljne vrline:

-          ostaja ponižen,

-          gleda in vidi v globino človeka,

-          vedno in povsod je zanj ključna resnica,

-          pušča svobodo bližnjemu,

-          vedno trpi za drugega, ker verjamem v moč darovanega trpljenja.

To je ljubezen! Ljubezen, ki bolj odrešuje s trpljenjem kot z besedami in celo bolj kot z dejanji. To je verjetno tudi Njegovo sporočilo sveti Favstini Kowalski: Po Njegovem prebridkem trpljenju - prihaja na svet Božje usmiljenje, tj. vrhunec božje ljubezni.