V prvih dneh šmarničnega branja se skupaj s Frančiškom Asiškim navdušujemo, da je Bog naš Oče in mi njegovi ljubljeni otroci, drug drugemu pa bratje in sestre. A izkušnja Božjega otroštva nas vabi, da gremo še naprej, da v veselju rastemo in postajamo vedno bolj podobni Očetu. Lepo je biti otrok, a cilj otroštva je odrasti. To pa zna biti tudi boleče, saj zahteva od nas odpoved in nam nalaga breme odgovornosti, ki se ga je ustrašil celo Frančišek. Prisluhnimo zadnjemu delu njegove zgodbe.
Frančišek, Egidij, Morik, Sebatin in Janez so se naselili v preprosti kolibi. Vsak dan so se odpravljali med ljudi in jim pomagali pri delu na polju. Skrbeli so za reveže in gobavce. S svojim zgledom in besedo so pričevali o Bogu in njegovi ljubezni. Pri tem so velikokrat doživljali posmeh in preganjanje. Ljudje so jih imeli za lenuhe in postopače. Norčevali so se iz njih, jih obmetavali z blatom in jih preganjali. Utrujeni in včasih tudi razočarani so se vsak večer zbirali skupaj in krepili duha v ljubečih medsebojnih odnosih. Frančišek jih je spodbujal in vsak dan znova navduševal nad tem, da lahko služijo Bogu, svojemu Očetu. Opogumljaj jih je, naj vztrajajo in v njih prebujal veselje, s katerim so se naslednji dan ponovno vračali med ljudi. To veselje pa je bilo tako nenavadno, da je pritegnilo tudi druge.
Leta 1210 je Frančišek spet poromal v Rim. Tokrat ga je na poti spremljalo 12 bratov. Prihajali so iz vrst plemenitih, bogatih, pa tudi revnih in preprostih fantov ter mož. Obiskali so papeža Inocenca II., ki je potrdil njihov način življenja. Dovolil jim je, da smejo oznanjati evangelij. Odslej so pričeli bratje pridigati po asiških cerkvah in trgih. Ljudje, ki so brate videli, kako zavzeto pomagajo kmetom in kako sočutni so do gobavih in ubogih, so z zanimanjem prisluhnili njihovim besedam. Vedno bolj so jih spoštovali in jim zaupali.
Skupnost bratov se je večala in je do leta 1221 štela že 5000 bratov. »Hočem, da se to bratstvo imenuje red manjših bratov,« je dejal Frančišek. Ni se čutil vrednega in sposobnega, da bi vodil skupnost. Bratje so v njem prepoznali očeta, sam pa se je še vedno imel za izgubljenega sina, ki se ga je Oče usmilil. Ni se čutil poklicanega, da bi postavljal pravila in zapovedoval drugim. Nekoč se mu je sanjalo o majhni, črni kokoški, ki je imela tako veliko piščancev, da jih ni mogla vseh zbrati pod svoje peruti. Spoznal je, da je on sam ta kokoš, ki ne zmore poskrbeti za vse svoje brate. Umaknil se je na samo in se zatekel k molitvi. Bog ga je vodil, da je za brate pripravil Vodilo, v katero je zapisal pravila o življenju manjših bratov.
Že v času Frančiškovega življenja pa so se med brati pojavile napetosti glede tega, kako živeti Vodilo. Nekateri so bili mnenja, da ga je treba izpolnjevati dobesedno, drugi pa, da se mora red prilagajati potrebam časa. Leta 1378 je Cerkev v redu priznala dve veji, ki sta danes poznani kot frančiškani in minoriti. Leta 1517 so bili ustanovljeni še kapucini. Prvi so se na naših tleh nastanili Frančiškovi manjši bratje minoriti, in sicer leta 1239 na Ptuju. Slovenska minoritska provinca šteje danes 9 bratstev in filialno skupnost. Minoriti so na razpolago obiskovalcem romarskih središč in domov duhovnih vaj. Njihova dejavnost obsega župnijsko, bolniško, vojaško in mladinsko pastoralo ter znanstveno delo v okviru Teološke fakultete. Frančiškani so na današnjem slovenskem prostoru prisotni od leta 1514. Danes je v Sloveniji 14 frančiškanskih samostanov. Dejavni so na področju župnijske pastorale. Njihovo delo z mladimi obsega romanja, Frančiškove tabore in duhovne vaje. Vodijo ljudske misijone in se posvečajo duhovni oskrbi Frančiškovega svetnega reda ter Frančiškovih otrok in mladine. Skrbijo za romarska središča, kjer si prizadevajo biti na voljo za deljenje zakramenta sprave. Kapucini so prišli v naše kraje v 17. stoletju. Kot pridigarji so si prizadevali za ohranitev vere preprostega ljudstva. Danes živijo v osmih bratstvih. Nekateri delujejo na župnijah, drugi pa so na razpolago za različne apostolske dejavnosti na Slovenskem.
* * *
Sveti Frančišek Asiški je umrl 3. oktobra 1226 star komaj 44 let. Njegove zadnje besede so bile: »Zbogom bratje, ostanite v Božjem strahu, jaz grem k Očetu, čigar milosti vam priporočam.« Sin, ki je na poti iskanja Očeta, sam postal oče, je tako prispel na prag domače hiše. Njegov zgled in priprošnja Marije naj nam pomaga, da bomo tudi sami vztrajno hodili po poti Božjega otroštva.
NALOGA: Prosi starše, da ti pokažejo krstno svečo, prtiček, fotografije sv. krsta. V molitvi Oče naš se skupaj zahvalite, da ste pri sv. krstu postali Božji otroci.