Zadnji del prilike o izgubljenem sinu opisuje odnos med očetom in starejšim sinom. Ta prezira vse, kar mu je podarjeno. Darov očetove ljubezni, o katerih smo premišljevali v letošnjem šmarničnem branju, ne sprejme. Ni svoboden. Podarjena dediščina zanj nima nobene vrednosti. Ne doživlja svojega dostojanstva, ne usmiljenja, ne veselja. Skupnost, v katero ga vabi oče, zavrača in ostaja sam, medtem ko drugi praznujejo. Oče pa ga še naprej išče. Evangelij pravi: »Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal.« (Lk 15, 28) Sin ničesar ne sliši, ampak le očita. Oče pa mu ne neha pojasnjevati. Še enkrat mu ljubeče pravi: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.« (Lk 15, 31) Bog Oče nam nikdar ne neha pregovarjati. To bo zadnja lastnost Očetove ljubezni, o kateri bomo premišljevali ob zgodbi svetega Bruna iz Kölna, ustanovitelja reda kartuzijanov. Prisluhnimo prvemu delu zgodbe. Sveti Bruno iz Kölna je pripadal plemiški družini. Rodil se je v Kölnu leta 1032. O njegovem otroštvu ne vemo veliko, le to, da je bil bister deček, ki so ga starši poslali na tedaj najbolj slavno šolo pri stolni cerkvi v Reimsu. Tam je z odliko končal študija modroslovja in bogoslovja ter postal duhovnik. Vrnil se je domov in v mestni župniji prevzel službo župnika. Škof pa ga je kmalu poklical nazaj v Reims in ga imenoval za profesorja ter ravnatelja stolne šole. Bruno je osemnajst let vodil ugledno šolo. Zaslovel je kot odličen pridigar, filozof in teolog. Med njegovimi učenci je bilo veliko takih, ki so kasneje zavzeli pomembno vlogo v družbi ali v Cerkvi, med njimi tudi Oto Lageryjski, poznejši papež Urban II. Reimski škof Gervazij je zelo cenil Bruna, zato ga je imenoval tudi za kanonika stolne župnije. Postal je škofov svetovalec, pri tem pa se je brezkompromisno zoperstavil simoniji, to je kupovanju cerkvenih funkcij in služb. Škofov naslednik je postal plemič Manase. Bal se je Brunove odločne besede. Postavil ga je za svojega kanclerja, saj je menil, da mu bo tako najlažje zavezal usta. Bruno pa je novega škofa odkrito opozarjal na krivice, ki jih je povzročal. Manase se je odločil, da bo Bruna tako ali drugače spravil s poti; začel mu je 65 groziti in njegovo življenje je bilo v nevarnosti. Skupaj z najožjimi prijatelji je moral zbežati iz mesta. Kmalu za tem je papež Manasa odstavil, za njegovega naslednika pa je želel postaviti Bruna. Bruno je odločno odklonil škofovsko službo. V sebi se je namreč že odločil, da se želi umakniti v samoto in posvetiti svoje življenje molitvi in pokori. Najprej je z nekaj svojimi prijatelji potrkal na vrata cistercijanskega samostana Molesmes. Tam ni ostal dolgo, saj so se mu pravila zdela premalo stroga. S tovariši se je leta 1084 odpravil po nasvet h grenobelskemu škofu Hugu, ki je bil včasih njegov sošolec. Legenda pravi, da je svetniški škof može pričakoval, saj je imel pred časom posebno videnje, v katerem so stali pod vencem sedmih zvezd. Svetoval jim je, naj se nastanijo v samotni dolini Chartreuse v Dofinejskih alpah. Možje so si sredi nepreglednih gozdov, daleč od človeških naselij, postavili vsak svojo leseno kolibo. Trikrat na dan so se zbirali pri korni molitvi, ob nedeljah in praznikih so imeli skupen obed, sprehod in pogovor, sicer pa so živeli v polnem molku. V svojih celicah so preživljali dneve v molitvi, študiju in ročnem delu. Mesa niso uživali. Bruno je bil novi skupnosti kakor oče.

V današnjem šmarničnem branju smo slišali, kako je Sveti Bruno posvetil svoje življenje temu, da bi z gorečo besedo nagovarjal druge in jih vodil k resnici, spreobrnjenju in gorečnosti za evangelij. Bil je odličen pridigar, učitelj in svetovalec. Vztrajal je in ni utihnil niti takrat, ko je bilo njegovo življenje v nevarnosti. Njegove odločitve, da se umakne v samoto, ne smemo razumeti kot umik ali obup nad tem, da z besedo ni dosegel tistega, kar je želel. Nasprotno. Goreč v želji, da bi nagovoril druge, se je odločil, da bo odslej nagovarjal s svojim življenjem, ne le z besedo. V tem je rasla njegova podobnost Bogu Očetu, ki je postal učlovečena Beseda, da bi nas nagovoril. Marija naj nam s svojo priprošnjo pomaga, da ne bi zapirali svojega srca pred živo Besedo, s katero nas nagovarja Bog Oče.

NALOGA: Naše besede so prazne, če jih ne podkrepimo z dejanji. Pomislite, ali so tudi vaše besede kdaj prazne. Zmolite Oče naš s prošnjo, da bi zmogli z dejanji dajati težo svojim besedam.