»V Credu izpovedujemo vero v Cerkev, ki je ena, in ta Cerkev je v sebi enost. A če gledamo katoliško Cerkev po svetu, vidimo, da zaobjema 3000 škofij po vseh celinah, mnogo jezikov in mnogo kultur. Pa vendar na tisoče katoliških skupnosti sestavljajo enost.
Ali čutim in živim enost Cerkve?
V Katekizmu katoliške Cerkve beremo, da ima katoliška Cerkev, razširjena po svetu, eno samo vero, eno samo zakramentalno življenje, eno apostolsko nasledstvo, eno skupno upanje, isto ljubezen. Enost v veri, upanju, ljubezni, zakramentih, službi – to so stebri, ki podpirajo in držijo skupaj to eno veliko zgradbo Cerkve. Kamorkoli gremo, tudi v najmanjšo župnijo, v najbolj odročen kotiček te zemlje, je tam ena Cerkev; mi smo doma, smo družina, smo bratje in sestre. In to je velik dar Boga! Cerkev je ena sama za vse! To je tako kot v eni družini: lahko smo daleč, razkropljeni po svetu, a globoke vezi, ki povezujejo vse člane družine, ostajajo trdne ne glede na razdaljo. Kot na primer letošnje srečanje mladih v Riu de Janeiru. V tisti brezmejni množici mladih na plaži Copacabane, je bilo slišati govoriti veliko jezikov, videti je bilo zelo različne obrazne poteze, srečevale so se različne kulture, pa vendar je tam bila ena Cerkev, čutiti je bilo enost. Vprašajmo se: Ali jaz kot katoličan čutim to enost, ali jo živim, ali pa me ne zanima, ker sem zaprt v svojo majhno skupino ali vase? Žalostno je najti Cerkev, ki je omejena na ta egoizem in pomanjkanje vere. Vprašam vas: Koliko med vami vas moli za preganjane kristjane? Ali molim za tistega brata, tisto sestro, ki je v težavah, ker izpoveduje in brani svojo vero? Pomembno je gledati čez svojo ogrado, čutiti se Cerkev, ena Božja družina!
Pomagam rasti v enosti ali pa sem vzrok delitve?
Skozi zgodovino smo videli, da se enosti ni vedno živelo. Na trenutke pride do nerazumevanja, konfliktov, napetosti, sporov, ki ranijo, in takrat Cerkev ne izraža ljubezni, tega, kar hoče Bog. Mi smo tisti, ki povzročamo razkosanost. In če pogledamo na razdelitve, ki so še vedno med kristjani, katoličani, pravoslavnimi, protestanti, čutimo napor pri tem, da bi ta enost bila v polnosti vidna. Bog nam daje enost, a mi jo pogosto s težavo živimo. Treba je iskati, graditi občestvo, vzgajati za občestvo, presegati nerazumevanja in spore, ter pri tem začeti pri družini, cerkvenih stvarnostih in tudi ekumenskem dialogu. Naš svet potrebuje enost! Mi vsi potrebujemo enost, spravo, občestvo; in Cerkev je hiša občestva. Sv. Pavel piše Efežanom: 'Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, blagosti in velikodušnosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite enost Duha z vezjo miru.' Ponižnost, blagost, velikodušnost in ljubezen za ohranitev enosti so prave poti Cerkve. Pavel nadaljuje: eno telo, Kristusovo, ki ga prejmemo pri evharistiji; en Duh, Sveti Duh, ki poživlja in stalno obnavlja Cerkev; eno samo upanje, večno življenje; ena sama vera, en sam krst, en sam Bog, Oče vseh. To je resnično bogastvo, ki nas združuje in ne ločuje. Vprašajmo se: Pomagam rasti v enosti v družini, župniji, skupnosti, ali pa sem razlog za delitve in težave? Sem dovolj ponižen, da s potrpežljivostjo in žrtvovanjem zakrpam rane v občestvu?
Sveti Duh kot motor enosti Cerkve
Motor te enosti Cerkve je Sveti Duh. To je Sveti Duh, ki smo ga prejeli pri krstu in birmi. Naša enost ni najprej sad naše privolitve ali demokracije znotraj Cerkve ali našega prizadevanja, da bi se strinjali, ampak prihaja od Njega, ki ustvarja enost v različnosti, kajti Sveti Duh je harmonija, je harmonična enost v različnosti kultur, jezikov in miselnosti. Zato pa je pomembna molitev, ki je duša našega prizadevanja za občestvo. Molimo, da bi postali vedno bolj složni, da bi prinašali ljubezen tja, kjer je sovraštvo, odpuščanje, kjer je žalitev, prinašali slogo tja, kjer je nesloga, kot pravi frančiškanska molitev.« (Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 25.9.2013)
Papež Frančišek pri splošni avdienci: Cerkev je ena
»Sram in zmešnjava preroka Ezre pred Bogom se stopnjuje vse do točke, da proti njemu ne more več povzdigniti svojih oči. Sram in zmešnjava sta v vseh nas, in sicer zaradi storjenih grehov. Pripeljala sta nas vse do sužnosti, ker smo služili idolom, ki niso Bog.
Sledimo zgledu Ezre, ki je na kolenih dvigoval roke k Bogu in prosil usmiljenja. Zaradi svojih neštevilnih grehov bi morali enako storiti tudi mi. Moliti pa bi morali tudi za mir v Libanonu, v Siriji in na celotnem Bližnjem vzhodu. Molitev je vedno in povsod pot, ki jo moramo prehoditi, da bi se lahko soočili s težkimi trenutki, kot so dramatične preizkušnje ali tema, ki nas včasih obkroži v nepredvidljivih situacijah. Da bi našli izhod iz vsega tega, je potrebno nenehno moliti.
Absolutno zaupajmo v Boga, ki nas nikoli ne zapusti. Prepričani smo, da je Gospod z nami in zato mora biti naša hoja vztrajna, zahvaljujoč upanju, ki vliva moč.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 25.9.2013)
Slavica, pozdravljena,
raziskujem naš forum in odkrijem te tvoje besede, ki jih očitno že nekaj časa zvesto zapisuješ po papeževih govorih.
Večkrat ga tudi sama poslušam ob zgodnjem jutranjem poročanju na RO.
Hvala za tvoje besede, rada pa bi podelila lastno izkušnjo.
Povabilo k molitvi me nagovarja, vedno bolj morem moliti za vse one, ki trpijo, ne da bi jih poznala, pa izvem zanje iz poročil ali slučajno iz pogovorov ali za ponesrečenega v moji firmi (z elektriko!).
Dokler sem imela sama neobvladljive težave,sprejemanje križa mi je bilo tuje, ni bilo govora o molitvi za druge. Najprej sem morala skozi desetletje zbliževanja z Bogom, sedaj preživljam drugo "petletko" Petrove šole, pa še več je bilo potrebno (Teološko pastoralna šola, Prenova v Duhu, Šola za poslanstvo, da to zmorem. Naštevam samo trud z moje strani, kar pa še ne pomeni, da Boga zanemarjam, temveč trdim, da brez NJEGOVE MILOSTI tudi besedice moolitve ne bi zmogla.