»Katoličani izpovedujemo vero 'v občestvo svetnikov'.
Kot beremo v Katekizmu katoliške Cerkve, ima izraz 'občestvo svetnikov' dva pomena: občestvo pri svetih rečeh in občestvo med svetimi osebami (KKC 948). Ustavimo se predvsem ob drugemu pomenu. Gre za najbolj tolažilno resnico naše vere, kajti spominja nas, da nismo samo, ampak da obstaja občestvo življenja med tistimi, ki pripadajo Kristusu, občestvo, ki se rodi iz vere. Izraz 'svetniki' se namreč pripisuje tistim, ki verujejo v Gospoda Jezusa in so utelešeni vanj v Cerkvi po krstu. Zato so se tudi prvi kristjani imenovali 'sveti.
Cerkev je občestvo z Bogom
Janezov evangelij trdi, da je pred trpljenjem Jezus molil k Očetu za občestvo med učenci s temi besedami: 'Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal' (Jn 17,21). Cerkev je v svoji najgloblji resnici občestvo z Bogom, domačnost z Bogom, občestvo ljubezni s Kristusom in Očetom v Svetem Duhu, ki se razširi v bratsko občestvo. Ta odnos med Jezusom in Očetom je 'matrica' za vez med nami kristjani. Če smo tesno vključeni v to 'matrico', v to gorečo peč ljubezni, ki je Trojica, potem lahko med sabo zares postanemo eno srce in ena duša, kajti Božja ljubezen izžge naše egoizme, predsodke, notranje in zunanje spore. Božja ljubezen izžiga tudi naše grehe.
Naša vera potrebuje podporo drugih
Če obstaja ta ukoreninjenost v izviru ljubezni, ki je Bog, se potrjuje tudi vzajemno gibanje od bratov k Bogu. Izkušnja bratskega občestva me vodi v občestvo z Bogom. To, da smo združeni med seboj, nas vodi tudi v združenost z Bogom, povezanost z Bogom, ki je naš Oče. Naša vera potrebuje podporo drugih, predvsem v težkih trenutkih. Če smo združeni, je vera okrepljena. Kako lepo je podpirati se med seboj v čudoviti pustolovščini vere. Težnja zapiranja v zasebnost vpliva tudi na versko področje, tako da je pogosto težko prositi za duhovno pomoč tiste, ki z nami delijo krščansko izkušnjo. Kdo med nami ni doživel negotovosti, zbeganosti in tudi dvomov na poti vere? To je del naše vere, našega življenja. Vse to nas ne sme čuditi, saj smo človeška bitja, zaznamovani s slabotnostjo in omejitvami, in pred tem se ne smemo prestrašiti. Pa vendar je v teh težkih trenutkih treba zaupati v Božjo pomoč preko sinovske molitve, obenem pa je pomembno zbrati pogum in ponižnost ter se odpreti drugim. V tem občestvu smo ena velika družina, kjer si vsi deli med seboj pomagajo in se podpirajo.
Občestvo svetnikov je večno
Tretji pomemben vidik občestva svetnikov je to, da gre onkraj zemeljskega življenja, onkraj smrti in traja za vedno. Ta združenost med nami gre onkraj in se nadaljuje v drugem življenju. Je duhovna združenost, ki se rodi iz krsta, ni pretrgana s smrtjo, ampak, zahvaljujoč vstalemu Kristusu, najde svojo polnost v večnem življenju. Obstaja globoka in neločljiva vez med tistimi, ki so še vedno romarji na tem svetu, med nami, in tistimi, ki so prestopili prag smrti in vstopili v večno življenje. Vsi krščeni tukaj na zemlji, duše v vicah, in vsi blaženi, ki so že v raju, oblikujemo eno samo veliko družino. To občestvo med zemljo in nebom se posebej uresničuje v molitvi priprošnje.
Dragi prijatelji, imamo to lepoto, spomin vere: to je resničnost nas vseh, zaradi katere smo bratje in sestre, ki nas spremlja na življenjski poti; in ponovno se bomo našli tam zgoraj, v nebesih. Hodimo po tej poti z zaupanjem in veseljem. Zato mora kristjan biti vesel, da ima mnogo krščenih bratov in sester, ki hodijo z nami, nam pomagajo hoditi proti nebu, da imamo brate in sestre, ki so že v nebesih in prosijo Jezusa za nas.« (Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 30.10.2013)