In potem pride konec.

Ne strašni konec. Čudoviti konec. Če sem dal pravo vsebino svojemu življenju, potem moram samo hrepeneti, da se tudi moja življenjska molitev dokonča, kot sklepamo toliko molitev v svojem krščanskem življenju: Po Kristusu, našem Gospodu.

Tak naj bo konec današnjega dneva in vsakega dneva!

Tak naj bo konec vsakega mojega leta: če je še kaj let življenja pred menoj.

Tak naj bo konec mojega življenja, pa kadarkoli pride.

Tak naj bo konec svetovne zgodovine.

Danes se bodo mnogim razblinile krščanske misli v veseljačenju. Koliko lepše bi bilo za kristjane, če bi v svetem molku dokončali leto in pričeli novo.

Saj jutri bo isti dan, isto leto. Občutek pa je, da nekaj dokončujemo in pričenjamo na novo.

Gospodarska podjetja delajo bilance. Če jaz naredim obračun preteklega leta, kakšen je? Pred menoj so vse nezvestobe, vse slabosti in grehi, vsa opuščanja, ko je bilo toliko priložnosti za izkazovanje dobrote.

Bil pa bi nehvaležen, če ne bi istočasno priznal vseh milosti, ki niso moje, temveč božje. Če jih ne bi priznal, bi ne priznal resnice in bi delal krivico Bogu.

Kaj naj rečem drugega kot: hvala! Danes bodo po cerkvah peli Te Deum – Tebe, Boga, hvalimo.

Da: hvala za bivanje, za vero, za milosti, za odpuščanje, za preizkušnje, za trpljenje ... V ozadju vsega je tvoja ljubezen.

Vse poklanjam, prav zdaj ob koncu leta se vsega darujem »po Kristusu, našem Gospodu. Amen.«

Naj se zgrne nad menoj veliki sveti molk tvojega bivanja, tvoje ljubezni!